Išči po točkah

Začetek: Gore

Konec: Kovk

Razdalja: 137 km Čas hoje: 42 ur 5 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 813 m Gore

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Gore - Planinski dom v Gorah

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 738 m Planinski dom v Gorah
Planinska postojanka:

Dom stoji na gorskem slemenu Gore, ki se razteza med dolinama potoka Boben na zahodu in reke Savinje na vzhodu; južna pobočja se strmo dvigajo nad Savo, severna pa se blago nagibajo proti cesti Hrastnik-Rimske Toplice. Ime Gore ima tudi razložena hribovska vas na severnem pobočju slemena, malo pod domom. Tik nad domom je vrh (786 m) s cerkvico sv. Jurija iz 15. stoletja, ki je pod spomeniškim varstvom. Prvo planinsko zavetišče v Gorah je PD Dol uredilo leta 1953 v mežnariji pod cerkvijo. Leta 1955 so začeli graditi dom, v katerem so najprej odprli zavetišče, leta 1961 pa so ga popolnoma dokončali; slovesno so ga odprli 20. avgusta 1961. Leta 1980 so dom povečali in adaptirali; pridobili so nove gostinske prostore, teraso in prostore za društvene potrebe. Ker imajo Gore ugodno sončno lego, so leta 1990 nabavili sončne kolektorje za ogrevanje vode. Leta 1993 je PD Dol uredilo v bližini doma športni center z igrišči za rokomet, košarko in tenis, balinišče in rusko kegljišče. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; na terasi je 40 sedežev; v 9 sobah je 27 postelj, v treh skupnih spalnicah še 33; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. Pozimi obratuje v bližini doma manjša smučarska vlečnica.


2.8 km, 40 minut Planinski dom v Gorah - Krnice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 442 m Krnice

Ni opisa
1.8 km, 20 minut Krnice - Hrastnik (Na Savi)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 208 m Hrastnik (Na Savi)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 218 m Zasavska reber

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 220 m Zagorje ob Savi (Prusnik)

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Zagorje ob Savi (Prusnik) - Renke

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Renke

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 232 m Smrtnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 237 m Litija

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 40 minut Litija - Rogačev grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Rogačev grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 616 m Omahnov Gobnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 790 m Planinski dom na Jančah
Planinska postojanka:

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis:

Na Jančah se poslovimo od E-6 in Ljubljanske mladinske poti, ki se obrneta proti Jevnici. Od planinskega doma se TV skupaj z Vevško potjo spusti ob ozarah proti jugu do kapele sv. Miklavža, pri kateri pridemo na cesto. Ta preide v gozd in se zelo zložno spušča po slemenu proti Gabrju. Po 20 min. smo pri šoli, približno 100 m naprej pa zapustimo cesto in zavijemo desno po gozdni poti na Vnajnarje. Pri odcepu je pritrjena tabla »Borovničeva pohodna pot Janče–Podgrad«; nekaj časa je pot skupna. Pot se sprva zložno, potem pa bolj strmo spušča po slemenu do lokalne ceste, ki jo dosežemo v bližini Balantove domačije na spodnji strani ceste; od šole je 25 min. To je lokalna cesta Gabrje pri Jančah–Vnajnarje–Besnica. Na slemenu na jv. strani vidimo v bližini naselje Gabrje pri Jančah, 642 m, 85 preb., skozi katerega    pelje cesta iz Srednje Besnice na Janče. Pot nadaljujemo po cesti na slemenu nad grapami pritokov potoka Gostinca na s. in Stolnik na j. strani. Po 10 min. pridemo do Črnivčeve domačije, Vnajnarje 4, in manjšega zaselka razloženega naselja Vnajnarje, 620 m, 121 preb., na dolgem slemenu, ki se vleče od Janč proti Besniški dolini.

višina: 630 m Črnivec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Mimo hiš v zaselku gremo do kapelice, pri kateri zavijemo s ceste na desno po kolovozu zložno navzgor po slemenu, imenovanem Tičnica. Na vse strani se nam kaže prelep razgled. Na levi še vedno lepo vidimo Gabrski hrib z Gabrjami pri Jančah nad grapo Stolnika ter Prežganje v ozadju, če pa se ozremo nazaj, vidimo Janški hrib. Najlepši je pogled na z. stran proti Ljubljani, Grmadi, Tošču in Ratitovcu, ob jasnem vremenu pa vse do Julijcev s Triglavom, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu smo na temenu Tičnice, kjer se priključimo na precej ravno gozdno cesto. Levo pod nami že zagledamo lokalno cesto, ki smo jo zapustili pri kapelici. Nanjo se kmalu spet vrnemo na razpotju; naprej gremo po spodnji cesti proti bližnjim hišam. Po 15 min. od kapelice smo pri Maroltovi domačiji, Vnajnarje 8. Od tod naprej je cesta asfaltirana in se zložno spusti po slemenu proti nasprotnemu hribčku, na katerem je več hiš naselja Vnajnarje. Mimo vodnega zajetja pridemo v 10 min. na preval z Jančarjevo domačijo, Vnajnarje 11. Od tam se po cesti zložno vzpnemo mimo Petrovca in velike Bernardinove domačije s kmečkim turizmom do hiše Vnajnarje 26 na levi strani ceste, pri kateri nas kažipot usmeri s ceste levo navzdol na dovozno cesto proti Zajčevi domačiji. Od Jančarja je 15 min.

Po nekaj minutah smo pri Zajčevi domačiji, Vnajnarje 14. Pri gospodarskem poslopju zavijemo po kolovozu, ki se spušča po pobočju proti gozdu, do katerega pridemo po levi strani travnika. S travnika stopimo na gozdni kolovoz, ki se precej strmo spušča po s. pobočju Knezovke, kmalu pa preide na j. stran. Ko skozi drevje opazimo novo hišo, zapustimo kolovoz, se po stezi na desno spustimo do dovozne ceste in po njej v dolino do bližnje Bavantove domačije, Besnica 8, v bližini asfaltirane ceste Podgrad–Besnica. Od Zajčeve domačije je 30 min.

višina: 339 m Besnica

BESNICA, 350 m, 219 preb. Razpotegnjeno obcestno naselje leži ob regionalni cesti Ljubljana–Trebeljevo–Šmartno pri Litiji–Litija in ob stranski cesti proti Podgradu v dolini potoka Besnica, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v Ljubljanico. Naselje ima več delov. V v. delu doline je Zgornja Besnica, kjer se odcepi cesta proti j. v Javor na prisojni strani Javorskega vrha (641 m), proti s. pa v Volavlje. Sredi doline je Srednja Besnica z manjšim središčem pri podružnični šoli. V spodnjem delu doline je Spodnja Besnica, v kateri sta trgovina in gostilna. Na pobočju v bližini Bavanta je precej novih hiš. V Besnico sodi tudi zaselek Pečar (460 m) na prevalu med dolinama Besnice in Ljubljanice. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, le majhno število pa se jih preživlja samo s kmetijstvom in gozdarstvom.


1 km, 30 minut Besnica - Pečar

Opis:

Pri Bavantu zavijemo med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem po kolovozu čez polje proti potoku Besnica in do asfaltirane ceste Besnica–Podgrad onkraj potoka. Po cesti gremo levo do bližnje makadamske ceste, po kateri se zložno vzpnemo do regionalne ceste proti Ljubljani. Po 20 min. vzpona zapustimo regionalno cesto in nadaljujemo levo navzgor po gozdnem kolovozu na s. strani Babne gore (544 m). Pot se počasi vzpenja na preval z zaselkom Pečar, imenovanem po domačiji z enakim imenom. Od Bavanta je 45 min. Na vrhu klanca se odcepi cesta v 5 km oddaljeni Javor. Pri Pečarju se začne in konča Papirniška (Vevška) pot, po kateri hodimo približno 10 ur; skrinjica z žigom je na vzpetini nad cesto.

višina: 459 m Pečar

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 20 minut Pečar - Zadvor

Opis:

S prevala se ves čas spuščamo po ovinkasti cesti, ki nas po gozdnatem hrbtu pripelje na Ljubljansko polje. Večkrat skozi drevje opazimo v. del Ljubljane z Zalogom in Poljem. Po 25 min. od Pečarja pridemo iz gozda do krajevne table, ki nam pove, da smo že v Ljubljani. Od tod naprej dobi cesta ime Litijska cesta. Ob njej so že hiše, po večini nove. Pridemo v dolino potoka Betežica in kmalu v naselje Sostro, ki se je iz nekdaj kmečkega razvilo v lepo primestno naselje. Po Litijski cesti pridemo na križišče, na katerem zavijemo levo po Sostrski cesti do župnijske cerkve sv. Lenarta. Od Pečarja do cerkve smo hodili 45 minut. Do tja vozi iz Ljubljane avtobus mestnega potniškega prometa št. 13. Tik pred cerkvijo zavijemo desno po Cesti II. grupe odredov mimo pokopališča, osnovne šole in zadružnega doma. Ves čas imamo pred seboj hribček s cerkvijo sv. Urha. Po 20 min. od cerkve pridemo do razpotja in gremo nekaj korakov levo po Dobrunjski cesti do križišča.

višina: 281 m Zadvor

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Zadvor - Spodnja Hrušica

Opis:

Na križišču zavijemo levo po Dobrunjski cesti do križišča s Srednjo potjo, po kateri gremo desno do Litijske ceste. Z Urha je 40 min. Dobrunje so bile še po 2. svet. vojni samostojna vas, zdaj pa so lepo primestno naselje, del mesta Ljubljane. Ob Litijski cesti je AP mestnega avtobusa št. 13, ki vozi na Kongresni trg; peljemo se do Tromostovja, potem pa pridemo po Miklošičevi in Pražakovi ulici do stolpnice Telekoma in pošte 1106, na kateri dobimo žig. Če bomo TV nadaljevali peš, gremo po Litijski cesti približno 45 min do Kajuhove ulice. Kmalu po priključku na Litijsko cesto, in ko ta preči avtomobilsko cesto, opazimo levo pod Golovcem naselje Bizovik, znano po pericah, ki so pred 2. svet. vojno v Bizoviškem potoku prale za Ljubljančane. Nekdanje samostojno naselje je zdaj vključeno v mesto.

višina: 286 m Spodnja Hrušica

Ni opisa
6.3 km, 1 ura 40 minut Spodnja Hrušica - Ljubljana

Opis:

Ob Litijski cesti se zvrstijo naselja Spodnja Hrušica, Fužine, Zgornja Hrušica in Štepanjsko naselje, ki so se iz nekdanjih primestnih vasi razvila v sodobne mestne soseske.

Na velikem križišču tik pod Golovcem zavije proti Mostam Kajuhova ulica in po njej pridemo najprej čez Gruberjev prekop, nato čez Ljubljanico do Zaloške ceste. Pred Ljubljanico je na desni Štepanjsko naselje, na levi Kodeljevo. Po Zaloški cesti zavijemo levo skozi Moste in mimo Kliničnega centra na Hrvatski trg, potem pa desno po Njegoševi ulici do Masarykove ceste, ki teče vzporedno z železniško progo, ter po njej levo na Trg OF pred železniško postajo. Ob njegovem j. robu pridemo do stolpnice Telekoma. Skozi podhod pod poslopjem s stekleno fasado je le nekaj korakov do pošte, na katero nas opozorijo njeni simboli. Od Litijske ceste do pošte smo hodili 1 h.

višina: 298 m Ljubljana

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.


0.7 km, 10 minut Ljubljana - Prešernov trg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 292 m Prešernov trg

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 295 m Dolgi most

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Dolgi most - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
7.3 km, 2 uri Mejlond - Podutik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 379 m Podutik

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Podutik - Toško Čelo

Opis:

Nadaljujemo naravnost navzgor na prelaz Prevalnik (378 m) z razpotjem, na katerem se od ceste na Dobrovo odcepi na desno ožja asfaltirana cesta na Toško Čelo. Cesta se zložno dviga po gozdu, po nekaj minutah pa smo na planoti, na kateri je na desni strani ceste spomenik kurirčku Dolomitskega odreda. Verzi na spomeniku so namenjeni vsem padlim partizanskim kurirjem:

»Tihim junakom kurirjem,
drznim perutim naših besed.
Niso se bali umreti,
tiho so padli za boljši svet.«

Pri spomeniku nekoliko postanemo in se spomnimo številnih kurirjev, ki so padli pri opravljanju odgovornih nalog, potem pa gremo naprej po cesti. Na sz. strani vidimo v bližini hrib Toško čelo z veliko hišo (gostilno) na robu; tam je naš cilj. Približno 50 m od spomenika zavije s ceste desno v gozd lepa pot, po kateri v 10 min. spet pridemo na cesto. Naprej bomo hodili po ovinkasti cesti, ki se precej strmo vzpne proti gostilni, v kateri hranijo žig TV. Ko pridemo na plano, se na j. strani odpre dolina Gradaščice z naseljem Dobrova. Od križišča nad Podutikom je 60 min.

višina: 535 m Toško Čelo

TOŠKO ČELO, 560 m, 22 preb. Razloženo naselje leži na v. robu zakrasele planote Ravnik v sv. delu Polhograjskega hribovja. Jedro naselja je ob lokalni cesti Podutik–Topol v bližini gostilne »Pri Bitencu«. Nad naseljem je vzpetina Toško čelo (590 m), ki slovi po lepem razgledu, zlasti na Kamniško-Savinjske Alpe. Nekaj metrov pod vrhom stoji lovska koča, ki je odprta vse dni, razen ob ponedeljkih, od 10. do 21. ure. Odprto tudi ob praznikih. Vas so 19. marca 1943 požgali Italijani; po vojni je bila obnovljena.

Prek Toškega čela je od novembra 1941 do marca 1942 potekala kurirska zveza med Ljubljano in Gorenjsko. Vzdrževala jo je tričlanska oborožena patrulja; pošto je prevzemala na javki pod Toškim čelom in jo prenašala na javko na Medenskem hribu na nemški strani meje.

Odpiralni čas: Vse dni in praznike od 10. - 21. ure, razen ob ponedeljkih

Naslov: Toško čelo 16, 1000 Ljubljana

Kontakt: T: 01/ 507 1 555


3.8 km, 1 ura 10 minut Toško Čelo - Rošč

Opis:

S Toškega Čela v Topol (Sv. Katarino) gremo ves čas po cesti, ki se vije po obširni kraški planoti Ravnik v smeri proti z. Po nekaj minutah pokaže kažipot na vzpetino Toško čelo, 5 min. Nekaj korakov naprej je ob cesti, ki postane makadamska, kozolček z napisom »Krajinski park Polhograjski Dolomiti«. Odpre se lep pogled na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na desno se odcepi steza k Slavkovemu domu na Golem Brdu. Pridemo v mešani gozd. Cesta se zložno vzpenja in spušča po valoviti kraški planoti. Po 30 min. zagledamo pred seboj kopast Ilov vrh (721 m), na desni pa hrbet s skalnatim Jeterbenkom (774 m) ter kmetijami na j. pobočju. Ko po 15 min. pridemo iz gozda, na pobočju nad cesto že vidimo naselje Topol s cerkvijo sv. Katarine. Cesta se zložno spusti proti prevalu med Ilovim vrhom in Roščem (658 m), tja pa pripelje tudi markirana pot od Žerovnika v dolini Gradaščice.

višina: 627 m Rošč

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Rošč - Topol pri Medvodah

Opis:

Kmalu nas pozdravi turistični kozolček "Dobrodošli na Katarini".

višina: 662 m Topol pri Medvodah

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 



Opis:

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

višina: 736 m Kobilja dolina (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

višina: 775 m Grmada (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Vzpon na Grmado priporočamo zlasti ob lepem vremenu, predvsem zaradi zelo lepega razgleda, saj se z vrha Grmade vidi veliko dlje kot s Tošča. Z razpotja na vrh je samo 15 min., z vrha pa nas označena pot po sz. pobočju v 15 min. pripelje na Gonte.

višina: 882 m Polhograjska Grmada
Vrh:

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.


0.5 km, 10 minut Polhograjska Grmada - Mala Grmada

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

višina: 852 m Mala Grmada

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Mala Grmada - Mala Grmada (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 720 m Mala Grmada (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 697 m Ravnek (razpotje)

Ni opisa
2.2 km, 20 minut Ravnek (razpotje) - Pri Pratkarju

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 366 m Pri Pratkarju

Ni opisa

Opis:

lz Polhovega Gradca (365 m) po cesti proti Črnemu Vrhu, mimo znamenite graščine z Neptunovim vodnjakom.

višina: 378 m Polhov Gradec (grad)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Polhov Gradec (grad) - Polhov Gradec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 396 m Polhov Gradec

Ni opisa
1.3 km, 30 minut Polhov Gradec - Rogel (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 471 m Rogel (razpotje)

Ni opisa
2.7 km, 1 ura 10 minut Rogel (razpotje) - Veliki vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 707 m Veliki vrh

Ni opisa
3.1 km, 50 minut Veliki vrh - Žul (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 627 m Žul (razpotje)

Ni opisa
3.2 km, 1 ura Žul (razpotje) - Butajnova

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 682 m Butajnova

Ni opisa
2.4 km, 50 minut Butajnova - Planina nad Horjulom

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 794 m Planina nad Horjulom

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 727 m Suhi dol (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nadaljujemo navzdol v Suhi dol, zaselek, kjer se stikajo vasi Planina, Šentjošt in Goli vrh.

višina: 696 m Suhi dol

Ni opisa

Opis:

V Suhem dolu se od ceste Gorenja vas - Polhov Gradec odcepi 4,5 km dolga cesta v Smrečje, vendar je za LPP markirana daljša pot, ki gre po višjem svetu, prečka takoj od bivše gostilne Justin (št. 28) cesto in gre po kolovozu v gozd, pride na cesto in po njej na Goli vrh 861 m.

višina: 884 m Jesenko (razpotje)

Ni opisa
1.2 km, 30 minut Jesenko (razpotje) - Goli vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 962 m Goli vrh

Ni opisa
3 km, 40 minut Goli vrh - Kucljev vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 758 m Kucljev vrh

Ni opisa
3.4 km, 40 minut Kucljev vrh - Žiri

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Žiri

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.


1.6 km, 30 minut Žiri - Sveta Ana

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 502 m Sveta Ana

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 566 m Ledinica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 892 m Ledinski grič

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Ledinski grič - Mrzli Vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 950 m Mrzli Vrh

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.


2.7 km, 35 minut Mrzli Vrh - Ledine

Opis:

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

višina: 784 m Ledine

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.


0.7 km, 20 minut Ledine - Mikš (razpotje)

Opis:

V Ledinah se TV začasno poslovi od SPP, ki nadaljuje proti Ledinskemu Razpotju in Idriji, ter od LPP, ki tam zavije proti Žirem. Z njo se poslej ne bomo več srečali.

Nekaj korakov od turistične kmetije zavijemo po ozki asfaltirani cesti desno proti j. robu planote do 5 min. oddaljenega razpotja, nadaljujemo po desni asfaltirani cesti zložno navzgor.

višina: 823 m Mikš (razpotje)

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 20 minut Mikš (razpotje) - Spodnja Idrija

Opis:

Pri bližnjem električnem daljnovodm v bližini nove hiše nas kažipot usmeri levo na makadamsko cesto, z nje pa takoj po odcepu na pot navzdol ob električnem daljnovodu proti gozdičku. Kmalu smo na travniku, levo na hribčku je domačija. Steza čez travnik nas naravnost ob daljnovodu pripelje do kolovoza, ki se z roba travnika precej strmo spusti med leskovim grmovjem po pobočju nad globoko grapo potoka Pečnik na levi. Kolovoz se zvija navzdol po pobočju z bukovim gozdom proti hiši, ki jo opazimo skozi drevje. Pokaže se tudi Vojskarska planota, za njo pa s. rob Trnovskega gozda. Prečkamo potoček, nad kolovozom je zbiralnik vode, ob kolovozu pa ostanki starega mlina. Tam je bil do 2. svetovne vojne zaselek Pečniški Mlini, sicer del naselja Pečnik, 705 m, 63 preb., na j. robu zakrasele planote j. od Ledin. Ob potoku so obratovali trije mlini. Nekaj korakov naprej je ob kolovozu obnovljena stara hiša, ki ni stalno naseljena. Po nekaj minutah pridemo iz gozda na travnato pobočje in pod električni daljnovod visoke napetosti. Tam stoji naseljena samotna hiša Pot v Trnje 42. Iz Ledin do tja je 45 min.

Od hiše gremo navzdol proti bližnjemu stebru električnega daljnovoda, pri stebru pa po stezi levo na strmo travnato pobočje. V dolini Idrijce lepo vidimo Spodnjo Idrijo. Slaba steza se v zavojih spusti po travniku naravnost navzdol do gozda. Električni daljnovod ostane v bližini na desni strani. Lepša steza se po grebenu med dvema grapama, poraslem z redkim gozdom, zvija proti dolini. Po 15 min. od hiše pridemo na plano in do naslednjega stebra daljnovoda. Nad stebrom se začne kolovoz, po katerem zavijemo desno proti grapi. Spet lep pogled na Spodnjo Idrijo ter na Cerkovni in Kendov vrh nad dolino. Raven kolovoz pelje do hudourniške grape in na drugi strani do hiše Pot v Trnje 38, Spodnja Idrija; od daljnovoda je 15 min. Od hiše nadaljujemo spust po kolovozu desno pod hišo v smrekov gozd. Na bližnjem ostrem ovinku se kolovoz razširi v ozko gozdno cesto. Ta se sprva po gozdnatem, pozneje pa po travnatem pobočju precej strmo v zavojih spušča proti dolini. Na v. strani ozke doline potoka Pečnik vidimo cesto Idrija–Žiri, ki se vijuga nad dolino proti Ledinskemu Razpotju. Ob naši cesti stoji mogočna stara domačija z letnico 1798 na kamnitem portalu, Pot v Trnje 37. Pod hišo je cesta asfaltirana in po njej se spustimo v dolino potoka Pečnik in od tam v Spodnjo Idrijo. Ob cesti so hiše ulice Pot v Trnje, po kateri pridemo do magistralne ceste Kalce–Idrija–Tolmin v središču Spodnje Idrije. Od hiše Pot v Trnje 38 smo hodili 40 min.

višina: 307 m Spodnja Idrija

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.


3.4 km, 1 ura Spodnja Idrija - Fanton

Opis:

Po magistralni cesti, na katero smo na poti iz Ledin prišli v Spodnji Idriji, gremo proti Idriji do bližnjega razpotja onkraj mostu čez Idrijco. Tam zavijemo desno po stari cesti ob Idrijci pod vzpetino s cerkvijo Marije na Skalci in ob vznožju Cerkovnega vrha v dolino potoka Kanomljica. Po 10 min. se pridružimo novi cesti iz Spodnje Idrije po dolini Kanomljice in čez Oblakov Vrh v Dolenjo Trebušo. Kmalu smo čez Kanomljico v industrijski coni s tovarno Rotomatika, lesno industrijo ILES in carinsko cono, te pa so že v Spodnji Kanomlji tik pred izlivom Kanomljice v Idrijco. Spodnja Kanomlja, 320 m, 253 preb., je razloženo naselje ob cesti v dnu doline Kanomljice in na strmih pobočjih nad dolino. TV pelje po regionalni cesti na levem bregu potoka zelo zložno navzgor. Ob cesti je veliko novih družinskih hiš. Po 5 min. od carinske cone se desno navzgor odcepi lokalna asfaltirana cesta na Idrijske Krnice. Kmalu zagledamo s. gozdnati rob Vojskarske planote na j. strani doline, pod njim je skrita Partizanska tiskarna Slovenija, naš cilj. Po 45 min. od mosta pridemo v Srednjo Kanomljo, 350 m, 280 preb., zelo razloženo naselje v srednjem delu doline. Na levo se odcepi bližnja cesta, ki čez preval z zaselkom Kanomeljsko Razpotje (585 m) vodi v Idrijo; pri odcepu se v Kanomljico izliva potok iz Bratuševe grape.

višina: 344 m Fanton

Ni opisa
3.2 km, 1 ura 40 minut Fanton - Pock (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 799 m Pock (razpotje)

Ni opisa
0.9 km, 20 minut Pock (razpotje) - Kovk

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 851 m Kovk

Ni opisa