Išči po točkah

Začetek: Koča Antona Bavčerja na Čavnu

Konec: Vojkova koča na Nanosu

Razdalja: 40.5 km Čas hoje: 11 ur 35 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Opis:

Pri Koči Antona Bavčerja se TV spet pridruži SPP, ki pride z Malega Golaka; z njo bomo šli z izjemo nekaterih krajših odsekov skupaj do Cola. Od koče gremo po precej ravni gozdni cesti proti v. Po 10 min. smo iz gozda na planem. Na desni strani ceste je razgledišče Na Veverici, od koder je prelep razgled na Zgornjo Vipavsko dolino z Ajdovščino in Vipavo, na strmi skalni rob Trnovskega gozda in na Javornik na v. strani ter na bližnjo planoto s Predmejo do vrhov na s. strani z Malim Golakom. Nadaljujemo po cesti, ki se obrne proti s. in zložno spušča po zakraselem svetu na v. strani Velikega Modrasovca. Po 10 min. od razgledišča nas kažipot opozori na bližnjico, ki nas popelje na desno precej strmo navzdol po bukovem in iglastem gozdu na s. strani Črnega školja, skalnega roba Trnovskega gozda nad zatrepom z izvirom potoka Lokavšček. Steza nas pripelje na cestno razpotje ob robu gozda (883 m). Od koče smo hodili 60 min. Desna asfaltirana cesta pelje navzdol v Ajdovščino, leva na Lokve, asfaltirana cesta naravnost pa na Predmejo in naprej na Col. Tik nad razpotjem stoji spomenik Jožefu Resslu (1793–1857), gozdarju, izumitelju ladijskega vijaka, načrtovalcu pogozditve Čavna in Gore ter graditelju cest po Trnovskem gozdu. Ob razpotju je tudi spominski vodnjak v spomin na graditelje vodovoda na Goro; na plošči piše, da so ga gradile Avstrija (leta 1916), Italija (1939), Jugoslavija (1989) in Slovenija (1992). Na s. strani razpotja so že prve hiše naselja Predmeja.

višina: 880 m Predmeja (V grapi)

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.



Opis:

Z razpotja gremo po asfaltirani cesti zložno navkreber proti Predmeji. Ko se odpre razgled na južne strmine Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, zagledamo na desni strani ceste visok kip matere Gorjanke, delo kiparja Zmaga Posege. Kip so odkrili leta 2001 ob 400-letnici naselitve Gore, planote nad Vipavsko dolino. Spomenik priča o težavnem življenju Gorjanov, ki kljub slabim življenjskim razmeram vztrajajo na planoti.

višina: 887 m Na Hribu

Ni opisa

Opis:

Ločimo se od SPP, ki zavije desno po robu planote; z njo se bomo spet združili na hribu Štumbro. Levo ob cesti se že vrstijo hiše naselja Predmeja. Severno stran planote zapira dolg gorski hrbet z Malim in Velikim Golakom ter Javorškim vrhom. Ko se bližamo središču Predmeje, opazimo na hribčku novo cerkvico Svete družine. Čez nekaj minut pridemo v središče Predmeje pri veliki hiši. Od razpotja 30 min.

višina: 898 m Predmeja (Dolina)

PREDMEJA, 894 m, 363 preb. Razloženo naselje ob regionalni cesti Col–Lokve je dolgo 3 km in široko 1 km. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Naselje sestavljajo zaselki V Grapi, Korenina, Na Hribu, Polanci, Dolina in Predmeja. Središče naselja je pri veliki dvonadstropni stavbi, nekdanjem hotelu. Na vzpetini nasproti hotela je kmečki turizem Jože Likar, v katerem so tudi prenočišča; telefon: 05/364 93 56. Vse naokrog se širi kraški svet z vrtačami, brezni, dragami in njivicami, zavarovanimi z ogradami. V širši okolici so v zavetnih legah raztresene samotne domačije; tam večkrat piha močna burja. Na Predmeji je sedež revirnega vodstva Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, ki ima delovišča v obširnih gozdovih na planoti. Ljudje se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Iskra avtoelektrika, nekaj pa v Ajdovščini. Predmeja je tudi star smučarski center: že leta 1895 so bile pod Golaki prve smučarske tekme na Slovenskem. V Tihi dolini je smučarsko središče s skakalnicami, na planoti pa urejajo tekaške proge. Na vzpetini v središču naselja so pred leti postavili podružnično cerkvico Svete družine. Predmeja sodi v dostavni okoliš pošte Ajdovščina.

Leta 1999 so odprli turistično sprehajalno pot s 13 postajami »Po Dolu gor in dol«, ki pohodnike seznanja s kulturno in naravno dediščino tega območja. Pomembno poslanstvo opravlja društvo GORA, ki skrbi za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine Predmeje.

Predmeja in njena okolica sta bili med NOB prizorišči številnih bojev partizanskih enot z Italijani in Nemci. Leta 1943 sta tam delovali XXX. in XXXI. divizija NOV in POS, nekaj časa pa sta imeli sedež tudi na Predmeji. Posebno hudi boji so tam divjali septembra 1943, februarja in oktobra 1944 ter marca 1945, med nemškimi ofenzivami na svobodno ozemlje Trnovskega gozda. Nemci so na Predmeji požgali 90 hiš in pobili 77 ljudi. S Predmeje so enote XXX. divizije NOV zadnje dni aprila 1945 odšle v Vipavsko dolino ter proti Gorici in Trstu. V središču naselja stoji spomenik padlim borcem in žrtvam okupatorja iz tega kraja. Nad zaselkom Dolina ob cesti proti Colu je grobnica s spomenikom: v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.
Na območje Predmeje se je po kapitulaciji Italije preselila kurirska postaja P-5. Kurirji so se najprej vselili v gozdarsko hišo, potem pa so se zaradi nemških vpadov večkrat selili na nove lokacije. Prvi komandir postaje na Predmeji je bil Ivan Čuk - Slavko. P-5 je vzdrževala zveze s P-7 v Gorenji Trebuši, P-8 v Gorenji Kanomlji, P-11 pri Ozeljanu, P-13 na Krasu in P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini. Največ pošiljk so prejemali od P-8, vsak dan tudi dva do tri nahrbtnike Partizanskega dnevnika ter ga razdeljevali drugim postajam in prejemnikom na svojem območju. Na spominski plošči na veliki hiši, so podatki o kurirjih, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. To so: Jakob Mikuž, Ludvik Kogej, Benjamin Kovač, Avgust Rupnik, Jože Bizjak in Anica Cotič. Podatke dopolnjujejo besede soborcev in krajanov Predmeje:
»Na vseh poteh bila je smrt v zasedi,
a vi ste vse jih prehodili
in koder padli ste, po vaši sledi
ponosnih glav v svobodo smo stopili.«


0.5 km, 10 minut Predmeja (Dolina) - Dolina

Opis:

Od velike hiše nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti Colu v zaselek Dolina, mimo tovarne in transformatorja; nekaj korakov naprej zavijemo z regionalne ceste desno po stranski asfaltirani cesti do bližnje domačije Predmeja 110. V tej hiši je bil 10. januarja 1943 izvoljen prvi odbor OF za Predmejo, Otlico in Kovk; na njej je zdaj spominska plošča. Nad domačijo se vzpenja hrib Štumbro (959 m).

višina: 884 m Dolina

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Dolina - Dolski maj

Opis:

Pri lipi ob domačiji gremo naprej po stezi ob j. robu kamnite ograje do prehoda, nato pa po j. travnatem pobočju Štumbra proti robu planote; tam se TV spet združi s SPP. Od velike hiše je 30 min. Smo tik nad strmim skalnim pobočjem Gore; to je skupno ime za j. rob planote Trnovskega gozda pod Predmejo in Otlico, kajti iz doline je videti kot prava gora.

višina: 856 m Dolski maj

Ni opisa
3.2 km, 1 ura Dolski maj - Navrše

Opis:

Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.

Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col?Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.

višina: 853 m Navrše
Vrh:

Naravno okno, imenovano tudi Otliška jama, na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki se je postopoma razširila v okoli 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, domačini pravijo »otla«; odtod ime Otlica. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino.


0.7 km, 10 minut Navrše - Rob (Sinji vrh)

Opis:

Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno "otla", in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.

Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina-Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.

višina: 828 m Rob (Sinji vrh)

Ni opisa
2.1 km, 40 minut Rob (Sinji vrh) - Pravi vrh

Opis:

TV nadaljujemo po dokaj ravni zakraseli planoti na s. strani Roba. Na s. se dviga Sinji vrh, naprej pa se širi obsežna planota Trnovskega gozda z vrhovi na njenem s. robu. Zelo lep je pogled na j. stran, kjer leži pod nami Vipavska dolina, za njo Kras, v daljavi pa morje Tržaškega zaliva. Po 45 min. se steza zložno vzpne na ramo na sz. strani Podrte gore, kjer stoji visoko kamnito znamenje. Tam je pomembno križišče poti: s s. strani pride steza s SPP, na drugo stran pa se v Ajdovščino spusti nemarkirana steza; to je bila stara pot, ki je povezovala domačije razloženega naselja Gozd, 745 m, 127 preb., na s. strani Podrte gore z Ajdovščino.

Od znamenja gremo ob robu planote proti Podrti gori nekaj časa po odprtem svetu, nekaj časa pa po nizkem bukovem gozdičku. Po 15 min. smo na vrhu Podrte gore (827 m).

višina: 829 m Pravi vrh

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 10 minut Pravi vrh - Kovk

Opis:

Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki so se v davnih časih odkrušili z gore. Spet imamo lep razgled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine, z nje pa gremo naprej po notranji strani roba proti plečatemu Kovku, ki ga vidimo pred seboj. J. pobočja planote, ki strmo padajo proti cesti Ajdovščina-Col, se imenujejo Reber. Po 30 min. pridemo na široko travnato planoto na z. strani Kovka. Pot se drži j. roba planote. Na s. strani opazimo domačijo Krog, ki sodi v naselje Gozd. Kmalu smo na razgledni točki Sončnica (867 m), kjer kurijo kresove in kjer je tudi urejen prostor za piknike. Odpre se lep pogled proti Nanosu. Po 10 min. pridemo do vznožja Kovka. Na vrh nas po z. travnatem pobočju usmerjajo markacije na redkih borovcih in kamnitih čokih. Tik pod vrhom so še vidni obrambni jarki tretje varovalne linije soške fronte iz 1. svetovne vojne. S Podrte gore na Kovk je 1 h.

višina: 961 m Kovk
Vrh:

Kovk (961 m) je najvišji vrh na j. robu Trnovskega gozda med Predmejo in Colom. J. pobočje se strmo spušča proti cesti Ajdovščina–Col. V. rob se prek Velikega in Malega Grebena počasi znižuje proti Colu. S., položnejša in po večini gozdnata pobočja se širijo do ceste Col–Predmeja; tam je na z. strani proti Gozdu nekaj samotnih kmetij. Tudi s Kovka je lep razgled: če se ozremo nazaj, vidimo našo celotno pot po robu planote, proti v. seže pogled proti Javorniku in Nanosu, na j. je v bližini Zgornja Vipavska dolina, za njo pa Kras, Vremščica, Slavnik in Snežnik.


2.5 km, 30 minut Kovk - Tratnik (razpotje)

Opis:

Z vrha Kovka gremo nekaj korakov po v. robu, nato pri meritvenem znamenju zavijemo po stezi levo navzdol v bukov gozd. Po 10 min. pridemo na travnik, po njem gremo desno proti gozdu. Lepa široka pot se počasi spušča po borovem gozdu na s. pobočju Velikega Grebena. Po 25 min. spusta z vrha pridemo na preval med Velikim in Malim Grebenom; lepo vidimo cesto Col-Predmeja. S prevala nas široka in precej ravna pot, ki se razširi v kolovoz, popelje po j. gozdnatem pobočju Malega Grebena. Kolovoz se kmalu prevali na s. stran in pride na travnik, od tam pa že zagledamo cesto in hiše proti Colu.

višina: 620 m Tratnik (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Tratnik (razpotje) - Col

Opis:

Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.

višina: 620 m Col

COL, 619 m, 498 preb. Središčno naselje z gručastim jedrom leži na j. robu Trnovskega gozda ob regionalni cesti Ajdovščina–Godovič. Na Colu je pomembno cestno križišče; proti z. se odcepi cesta na Predmejo in Lokve, proti v. v Podkraj ter proti Hrušici in Logatcu. Središče vasi z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta je pri cestnem križišču. Zaradi strateške lege je bil kraj poseljen in močno utrjen že v antiki. Skozi Col je peljala rimska cesta iz Ajdovščine proti Hrušici. O tem obdobju pričajo izkopanine, ki so jih našli na pokopališču. Tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku so iz rimskih časov. Nekoliko pod naseljem, ob cesti proti Ajdovščini, stoji obnovljen stolp gradu Trilek, sicer edini ostanek nekdanjega gradu, omenjenega v 16. stol. V njem so našli kamnit miljnik s posvetilom cesarju Juliju Apostati (vladal 361–363), ki ga zdaj hrani Narodni muzej v Ljubljani, in rimske novce iz 2. stol. Kraj se je najprej imenoval Podvelb po oboku v nekdanjem gradu, pod katerim je peljala cesta; obok so podrli leta 1840. Zdajšnje ime kraja je nastalo po mitnini (colnini), ki so jo pobirali do konca 19. stol.; mitnica je stala ob odcepu ceste v Podkraj. Zdaj je Col krajevno središče širšega območja. Nekaj ljudi je zaposlenih v manjših podjetjih v kraju, številni pa tudi v bližnji Ajdovščini. V kraju so osnovna šola, pošta, samopostrežna trgovina, dve gostilni in več obrtnih delavnic. Kraj je izpostavljen siloviti burji. Obdelovalne zemlje je malo.

Zaradi pomembne lege med Trnovskim gozdom in Nanosom ter med Vipavsko dolino in Črnovrško planoto je bil Col večkrat prizorišče bojev med partizanskimi in okupatorskimi enotami. Zlasti hudi so bili boji med veliko nemško ofenzivo jeseni 1943 ter med nemškima ofenzivama na Trnovsko planoto oktobra 1944 in v začetku leta 1945. Na pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej pa je pokopanih 14 borcev NOV.


5 km, 1 ura 15 minut Col - Podkraj

Opis:

Na Colu se začasno ločimo od SPP, ki gre na Javornik in se nam spet pridruži v Podkraju. TV nadaljujemo v Podkraj po regionalni asfaltirani cesti, ki se nekaj korakov pod cerkvijo odcepi na levo. Takoj za odcepom smo že v Orešju, nekdanjem samostojnem naselju, ki je zdaj del naselja Col. Ko pridemo iz strnjenega naselja, zagledamo pod strmim pobočjem na desni dolino potoka Bela in naselje Sanabor. Cesta se zložno vzpenja po j. pobočju Višenjskega vrha (825 m) in nas v nekaj več kot 30 min. pripelje v gručasto vas Višnje, 715 m, 170 preb. Nadaljujemo po cesti zložno navzgor po j. pobočju Korenovega vrha (981 m). Kmalu smo med hišami razloženega zaselka Na Mosteh, ki sodi v Višnje. Na j. strani se še vleče dolina Bele z vasico Bela, nad njo pa se že začenja gozdnata planota Nanosa. Po 75 min. od Cola je razpotje, na katerem zavije stranska cesta navzdol v Podkraj, regionalna pa je speljana nad vasjo. Ob razpotju, s katerega je lep pogled na Podkraj, stoji obelisk v spomin na padle borce NOV. Čez nekaj minut smo že v središču Podkraja.

višina: 797 m Podkraj

PODKRAJ, 800 m, 437 preb. Strnjeno naselje leži na planoti pod strmimi j. pobočji gore Sv. Duha (1213 m) s cerkvico Svetega duha na vrhu in Srednje gore (1275 m). Tam se stikajo visoke kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa. V Podkraj spadajo tudi zaselki Trševje, Sreboti in Hrušica ob cesti proti Logatcu. Skozi Hrušico je peljala pomembna rimska cesta, ki jo je varovala močno utrjena postojanka. Na Hrušici je bila od sredine 16. stol. do leta 1728 poštna postaja, na kateri so se ustavljali poštni vozovi. Ohranjeni in obnovljeni so ostanki rimske trdnjave, obnovljena je tudi stavba poštne postaje, v kateri je na ogled manjša arheološka zbirka najdb na tem območju. V središču Podkraja stoji župnijska cerkev sv. Marjete, tam so tudi podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Polja so skopa, ljudje se preživljajo po večini z živinorejo in gozdarstvom, precej pa je zaposlenih v Ajdovščini.

Na območju Podkraja je bila marca 1943 ustanovljena kurirska postaja P 4. Postaja se je večkrat selila; najprej se je zadrževala na Javorniku, potem v Hrušici in nazadnje na pobočju Nanosa nad Podkrajem. Prvi komandir postaje je bil Albin Plešnar - Medvedov, v njej pa je bilo šest kurirjev. Vzdrževala je zveze s P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini, P-4a pri Šmihelu pod Nanosom in TV-2a na območju Grčarevca. Pri opravljanju nalog je 17. marca 1945 padel kurir Janez Trkman, doma iz Podkraja.

Na vaškem pokopališču je grobnica s spomenikom, v njej je pokopanih 66 borcev NOV, padlih na tem območju.


8.2 km, 2 uri 30 minut Podkraj - Blažon (razpotje)

Opis:

V Podkraju se TV spet združi s SPP; skupaj bosta šli do Vojkove koče na Nanosu. Pod cerkvijo gremo po vaški ulici do hiše št. 53, desno mimo nje in pod vrtom ter po stezi čez travnik do kolovoza. Mimo globače in po bukovem gozdu se vzpnemo na cesto Podkraj–Nanos; dosežemo jo v 20 min. S to bližnjico smo se izognili velikemu cestnemu ovinku. Zavijemo na desno po ravni cesti na sz. pobočju Prečnega vrha (887 m); čez 15 min. se na desno navzdol odcepi cesta v Belo in Sanabor. TV nadaljujemo 10 min. po levi cesti in mešanem gozdu do drugega razpotja. Leva gozdna cesta pelje v Bukovje pri Postojni, TV nadaljuje po desni. Cesta je sprva precej ravna, potem pa se zelo zložno vzpenja po s. pobočju hriba Soline (905 m), na katerem raste po večini smrekov gozd. Po 30 min. od drugega razpotja smo na tretjem; desna cesta pelje na Orlovše, kjer so pašniki in poslopja Kmetijske zadruge Vipava. TV zavije levo proti Nanosu.

Cesta se obrne proti j. in se zložno vzpenja; ponekod se na desni pokaže planota s poslopji na Orlovšah. Obdaja nas listnati gozd. Na desni se v bližini ceste dviga Orlovški hrib (867 m), na levi pa se vzpenjajo gozdnata pobočja Požganega hriba (1160 m). Po 30 min. od tretjega razpotja pridemo na planoto z njivami in travniki ter do Blažonove domačije, Nanos 2. Odpre se lep razgled po planoti nanoškega Ravnika ter na greben Gradiške Ture (793 m) in Podraške Ture (852 m) na njegovi j. strani. Kažipot pove, da je do Abrama še 30 min.

višina: 876 m Blažon (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju za Blažonom nadaljujemo po desni cesti proti smrekovemu gozdu. Čez 10 min. smo na novem križišču; z desne pripelje asfaltirana cesta iz Vipave proti Abramu in po njej nadaljujemo našo pot. Precej ravna cesta po smrekovem gozdu pripelje na planoto in do domačije pri Abramu.

Planinska postojanka:

Zavetišče je v hiši kmeta Ježa v razloženem naselju Nanos na visoki kraški planoti enakega imena. Pri hiši se reče po domače pri Abramu. Prvo zavetišče v tem kraju so odprli 24. januarja 1954 pri 30 minut oddaljenem kmetu Blažonu. Leta 1961 so ga preselili na sedanjo lokacijo. Poimenovali so ga po zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902-1952), ki se je smrtno ponesrečil v stenah Gradiške Ture na Nanosu nad Vipavo. Ježevi so zgradili poleg domačije poslopje za kmečki turizem, kjer so tudi prenočišča. Zavetišče je stalno odprto. V gostinskem prostoru (kmečki sobi) je 30 sedežev, pri mizah pred hišo pa 40; WC, voda kapnica, elektrika, telefon.


Nanos, 790 do 900 m, 8 preb., razloženo naselje na istoimenski kraški planoti. Samotne kmetije, prebivališča gozdarjev, pašniki, skromne njive, gozdovi. Kraška brezna, med njimi znane ledene jame, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je lovski dom lovske družine Nanos, zraven pa skupni grob petih borcev NOV, ki so tu padli aprila 1942 v boju z Italijani.



Opis:

NANOS, 900 m, 9 preb. Razloženo naselje leži na jz. robni uravnavi enako imenovane kraške planote. Sestavljajo ga samotne kmetije in prebivališča gozdarjev. Naseljeni sta le še dve domačiji; ljudje se ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Na območju naselja so majhne njive, največ je pašnikov, tudi te pa počasi zarašča grmovje. V okolici je precej kraških kotanj, brezen in ledenih jam, iz katerih so še do leta 1960 vozili led v Vipavo in Trst. V bližini Abrama je velik lovski dom Lovske družine Nanos.

Sredi aprila 1942 se je v bližini Abramove domačije nastanila Brkinska četa z več kot 50 borci. Nekaj dni pozneje, 18. aprila 1942, jo je obkolil in napadel polk italijanske vojske. Četa partizanov se je 8 ur bojevala z Italijani, zvečer pa se je večini borcev uspelo prebiti iz obroča. Padlo jih je pet, pokopani pa so v skupnem grobu ob cesti nasproti Abrama. Na spomeniku piše: »Tukaj počivajo junaki NOB, ki so padli na Nanosu v prvi veliki borbi na Primorskem, aprila 1942. leta. Slava padlim borcem.«

Od Abramove domačije gremo na cesto nad hišo in po njej proti Nanosu. Kmalu opazimo nekaj počitniških hišic in na desni veliko kmetijo. Cesta zložno leze navzgor po robu travnate planote, potem pa zavije v gozd. Po 10 min. smo na cestnem križišču. TV gre naravnost in nekoliko navkreber. Kmalu pridemo iz gozda na obširno travnato planoto nanoškega Ravnika, ki sega vse do Pleše. Pred nami in na levi se dviga vrsta vrhov, poraščenih z gozdom; najvišji je Suhi vrh (1313 m). Na j. strani se vleče rob planote, Rebernice, ki se strmo spušča proti magistralni cesti Razdrto–Nova Gorica, zato je iz doline videti kot gora. Na j. strani vidimo Senožeške hribe, Senožeče in Vremščico. Po 10 min. od križišča zapustimo cesto; po poti na levo se vzpnemo na rob nad cesto, potem pa gremo čez prostrane senožeti naravnost proti vrhovom, ki jih vidimo pred seboj. Pot se zložno dviga in spušča po valoviti planoti. Po 15 min. se planota zoži med grebenom na desni in travnatim hribom Hribač (1056 m) na levi. Pot pelje nad ozko dolinico, poraslo z leskovjem, potem po mešanem gozdičku in po nekaj minutah je pred nami drugi travnati Hribač (1086 m); zložno se vzpenjamo proti njemu. Kmalu pridemo na gozdno cesto med obema Hribačema; po njej gremo nekaj korakov desno navzdol do odcepa slabega kolovoza na levo, tam pa nas kažipot opozori, da moramo po njem proti Vojkovi koči. Od Abrama je 50 min.

Po nekaj korakih strmine po leskovju pride kolovoz na plano; po travnatem pobočju se zložno vzpenja proti sedlu med j. in s. robom in proti gozdu. Gremo naravnost v mešani gozd in po njem navzgor proti robu. Iz gozda pridemo na širok travnat preval Lanišče, od koder pred seboj zagledamo Grmado (1207 m); ta je na s. strani gozdnata, po njenem j. travnatem pobočju pa se vije cesta proti Vojkovi koči. Za Grmado se kaže Pleša z radiotelevizijskim stolpom. Od gozdne ceste smo hodili 30 min.

Po slabem kolovozu se po j. travnati strani spustimo do bližnje ceste proti Vojkovi koči. Proti z. se odpre zelo lep pogled na Vipavsko dolino, Vipavske hribe in Kras. Prečkamo cesto in nadaljujemo po poti čez dolinico proti gozdu in po njem do gozdne vlake, potem pa po njej zložno navzgor. Vlaka postane lepa gozdna pot, po kateri se spet vzpnemo do ceste. Z Lanišča je 20 min. Nadaljujemo po cesti, ki se zložno vzpenja po s. strani Grmade, vse do bližnjice na desno; po nekaj minutah pridemo na senožet, po kateri se spet vrnemo na cesto. Nekaj minut gremo po cesti, potem pa zavijemo levo po bukovem gozdu na planoto z Vojkovo kočo.

višina: 1240 m Vojkova koča na Nanosu
Planinska postojanka:

Koča stoji v zavetju tik pod Plešo (1262 m), enim od vrhov Nanosa, visoke kraške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Vipavsko dolino. Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po 1. svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po 2. svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu-Vojku (1920-1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so kočo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra od 17. ure od srede do nedelje zvečer, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za najavljene skupine jo odprejo tudi v drugih dneh. V dveh gostinskih prostorih je 82 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 100 sedežev; v eni sobi so 4 postelje, na dveh skupnih ležiščih pa 48 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.