Išči po točkah

Začetek: Ljubljana

Konec: Dom Andreja Žvana-Borisa na Poreznu

Razdalja: 129.1 km Čas hoje: 41 ur 25 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 298 m Ljubljana

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.


5.6 km, 1 ura 30 minut Ljubljana - Tabor

Opis:

Od pošte na Pražakovi ulici je nekaj korakov do Slovenske ceste, ki gre iz središča mesta proti severu. Od podvoza pod železniško progo se Slovenska cesta preimenuje v Dunajsko cesto in po njej bomo šli do Save in čez savski most na drugo stran. Do tja je 6 km. Peljemo se lahko z mestnim avtobusom št. 6 do prve postaje onstran mostu. Vstopna avtobusna postaja je v bližini pošte, na kateri smo dobili žig.

Na levem bregu Save zavijemo levo po Gameljski cesti ob vznožju Tabora (370 m).

višina: 366 m Tabor

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 30 minut Tabor - Rašica

Opis:

Spremlja nas tok Save, pred seboj pa vidimo Šmarno goro. Po nekaj več kot 5 min. nas planinska in TV markacija opozorita, da moramo s ceste na desno. Slediti moramo markacijam, ker je vse pobočje prepleteno z gozdnimi kolovozi in potmi. Kakih 10 min. hodimo vzporedno z Gameljsko cesto precej po ravnem skozi mešani gozd. Pri električnem daljnovodu se nam odpre pogled na Savo, Šmartno in Šmarno goro. Potem se začne pot zložno vzpenjati in po naslednjih 10 min. nas s križišča gozdnih poti markacije popeljejo navzgor po levi poti na hribček, s katerega se nam skozi drevje pokažeta vas in hrib Rašica. Od mosta smo hodili 30 min. Od tam se zložno spustimo, potem pa gremo spet nekaj časa po ravnem. Levo pod nami so Srednje Gameljne, s poseke pod električnim daljnovodom pa se nam znova odpre pogled na Šmartno in Šmarno goro. Ko pridemo do križišča poti z gozdno cesto, se po cesti spustimo desno v bližnjo Sračjo dolino z velikim pašnikom. Smo tik pod vasjo Rašica. S ceste zavijemo na pot ob ograji pašnika, potem pa se zložno vzpnemo po široki poti v vas do gostilne "Pri Špan" tik nad cesto.

Od mosta prek Save na Rašico je 1 h 30 zmerne hoje.

višina: 422 m Rašica

RAŠICA, 430 m, 133 preb. Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na s. robu Ljubljanskega polja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, cerkev Svetega križa pa leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. Med 2. svet. vojno so jo Nemci požgali hkrati z vasjo, po vojni pa je bila obnovljena.

Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.

Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Rašica sodi v dostavni okoliš pošte Ljubljana-Šmartno.


3.7 km, 50 minut Rašica - Šmartno

Opis:

Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti skozi središče Rašice do cerkve Svetega križa, kjer zavijemo levo zložno navzdol mimo spomenika na prvo požgano vas do zadnjih hiš na Rašici. Cesta pripelje v gozd, po njej gremo do širokega ovinka, kjer zavijemo po bližnjici navzdol po gozdu v novi del naselja Srednje Gameljne. Skozi naselje smo kmalu pri potoku Gameljščica, onkraj potoka pa pri samopostrežni trgovini in AP proge mestnega avtobusnega prometa št.16 Ljubljana–Gameljne. Z Rašice je 30 min. Srednje Gameljne, 310 m, 610 preb., so gručasto naselje pod jz. obronki Rašice, ob cesti Črnuče–Šmartno pod Šmarno goro. Jedro naselja je ob odcepu ceste na Rašico, tam pa stoji tudi podružnična cerkev sv. Andreja.

Iz Srednjih Gameljn do vznožja pod Toškim čelom bomo približno 10 km hodili po asfaltiranih cestah in ulicah. Hoji se lahko izognemo, če se z mestnim avtobusom št. 16 peljemo do AP na Celovški cesti pri odcepu Šišenske ceste. Na začetku le-te je AP postaja proge št. 5, s katero se lahko peljemo do končne postaje v Podutiku. Od tam gremo navzgor po Podutiški cesti do bližnjega križišča, na katerem pride z desne po Cesti Andreja Bitenca TV.

Po cesti se obrnemo proti Šmarni gori. Po nekaj minutah smo v gručastem naselju Zgornje Gameljne, 314 m, 488 preb., skozi katero teče Gameljščica. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, zdaj pa je znan po tovarni pletenin Rašica, odprti po 2. svet. vojni. Pot nadaljujemo skozi naselje proti nadvozu prek avtomobilske ceste Ljubljana–Kranj. Na drugi strani smo že na območju mesta Ljubljana, v nekdanjem samostojnem naselju Šmartno pod Šmarno goro. Na v. robu naselja stoji velika cerkev sv. Martina, zgrajena sredi 19. stol.

višina: 313 m Šmartno

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Šmartno - Tacen (cerkev)

Opis:

Nad naseljem se dviga osamelec Šmarna gora, ki ima dva vrha: Šmarno goro (669 m) in nekoliko višjo Grmado (676 m). Na Šmarni gori je bila prazgodovinska naselbina, pozneje grad, leta 1314 pa viri že omenjajo kapelo. Leta 1432 so tam sezidali gotsko cerkev, zdajšnja baročna cerkev Matere božje pa je bila zgrajena leta 1729 po načrtih ljubljanskega arhitekta Gregorja Mačka. Na zvoniku je vzidana plošča velikemu planincu Jakobu Aljažu (1845-1927), ki je bil rojen ob s. vznožju Šmarne gore. Na Grmadi so ob turških vpadih kurili kresove in z njimi opozarjali prebivalce na nevarnost.

višina: 309 m Tacen (cerkev)

Ni opisa

Opis:

Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:

"Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino."

Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526.

višina: 302 m Tacen (parkirišče)

Ni opisa

Opis:

Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana-Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.

Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30.

višina: 317 m Šentvid

ŠENTVID, 316 m, je obsežno mestno naselje s starim jedrom ob osrednji Prušnikovi ulici. Tam so pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, zdravstveni dom, osnovna šola, gimnazija, škofijska klasična gimnazija ter trgovski, gostinski in obrtni lokali. Tam stoji tudi cerkev sv. Vida, zgrajena leta 1796; po potresu leta 1895 so jo precej povečali. Šentvid z okolico je bil do leta 1961 samostojna občina, takrat pa se je združil z občino Ljubljana-Šiška in postal del mesta Ljubljane.

Na hribu Velika Trata (518 m) na jz. strani naselja so še sledovi prazgodovinskega gradišča; tam so našli tudi rimske novce. V okolici Šentvida so našli sulico iz obdobja žarnih grobišč, halštatsko puščico in keltski srebrnik.

Šentvid so aprila 1941 zasedli Nemci. Nemško-italijanska meja je bila takoj za Šentvidom proti Ljubljani. Po zasedbi Gorenjske so Nemci v Šentvidu ustanovili preseljevalno taborišče, v katerem so zbirali za izgon »do Nemcev sovražno razpoložene Slovence«, kot so imenovali zavedne Slovence. Od 5. do 10. julija 1941 je iz Šentvida v Srbijo odpeljalo pet transportov s približno 2300 izgnanci. Julija 1941, ko so se v bližini Ljubljane že pojavile prve partizanske enote, so Nemci v Šentvidu namestili orožniško motorizirano četo, avgusta pa so ji pridružili še policijsko četo, z njima pa so nameravali zatreti narodnoosvobodilno gibanje. Nemške enote so napadale partizane zlasti na območju Polhograjskega hribovja. Na NOB spominja Kip zmage ob Celovški cesti, delo kiparja Boža Pengova.

Iz Šentvida je doma znani planinski delavec in duhovnik Ivan Žvan (1829–1920), ki je leta 1871 ustanovil prvo slovensko planinsko društvo »Triglavski prijatelji«. Le-to je še istega leta na planoti Ledine zgradilo prvo planinsko postojanko v naših gorah, imenovano »Triglavski tempelj«.


5.2 km, 1 ura 30 minut Šentvid - Podutik

Opis:

Iz Šentvida nadaljujemo TV po pločniku ob Celovški cesti proti Ljubljani. Na križišču, na katerem pride z leve Prušnikova ulica, se na desni začne Cesta Andreja Bitenca, po kateri bomo šli vse do Podutiške ceste nad Podutikom, približno 4 km. Cesta je ves čas speljana po nekoliko dvignjenem svetu nad Ljubljanskim poljem ob vznožju Polhograjskega hribovja. Imamo lep pogled na Ljubljano, zlasti še na nove mestne četrti v Dravljah, Šiški in Kosezah. Kmalu za Celovško cesto pridemo v naselje Pržan, potem pa v Dolnice, nekdanjo kmečko vas, zdaj pa je to veliko prijazno naselje družinskih hiš in številnih obrtnikov različnih strok. Naprej ob cesti je le še nekaj kmečkih domačij. Na hribčku na desni kmalu opazimo cerkev sv. Antona Puščavnika, omenjeno že leta 1526. Okoli nje je naselje Glince. Tam se Cesta Andreja Bitenca obrne z jz. smeri proti jugu. Prečimo potok Glinščica, potem pa nam opozorilna tabla pove, da sta v bližnjem gozdu Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Cesta zavije v gozd in kmalu smo na križišču nad naseljem Podutik, od koder pripelje mimo zadnje AP mestne proge št. 5 Podutiška cesta. Iz Šentvida smo hodili 60 min.

S križišča gremo po Podutiški cesti mimo kamnoloma.

višina: 379 m Podutik

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Podutik - Toško Čelo

Opis:

Nadaljujemo naravnost navzgor na prelaz Prevalnik (378 m) z razpotjem, na katerem se od ceste na Dobrovo odcepi na desno ožja asfaltirana cesta na Toško Čelo. Cesta se zložno dviga po gozdu, po nekaj minutah pa smo na planoti, na kateri je na desni strani ceste spomenik kurirčku Dolomitskega odreda. Verzi na spomeniku so namenjeni vsem padlim partizanskim kurirjem:

»Tihim junakom kurirjem,
drznim perutim naših besed.
Niso se bali umreti,
tiho so padli za boljši svet.«

Pri spomeniku nekoliko postanemo in se spomnimo številnih kurirjev, ki so padli pri opravljanju odgovornih nalog, potem pa gremo naprej po cesti. Na sz. strani vidimo v bližini hrib Toško čelo z veliko hišo (gostilno) na robu; tam je naš cilj. Približno 50 m od spomenika zavije s ceste desno v gozd lepa pot, po kateri v 10 min. spet pridemo na cesto. Naprej bomo hodili po ovinkasti cesti, ki se precej strmo vzpne proti gostilni, v kateri hranijo žig TV. Ko pridemo na plano, se na j. strani odpre dolina Gradaščice z naseljem Dobrova. Od križišča nad Podutikom je 60 min.

višina: 535 m Toško Čelo

TOŠKO ČELO, 560 m, 22 preb. Razloženo naselje leži na v. robu zakrasele planote Ravnik v sv. delu Polhograjskega hribovja. Jedro naselja je ob lokalni cesti Podutik–Topol v bližini gostilne »Pri Bitencu«. Nad naseljem je vzpetina Toško čelo (590 m), ki slovi po lepem razgledu, zlasti na Kamniško-Savinjske Alpe. Nekaj metrov pod vrhom stoji lovska koča, ki je odprta vse dni, razen ob ponedeljkih, od 10. do 21. ure. Odprto tudi ob praznikih. Vas so 19. marca 1943 požgali Italijani; po vojni je bila obnovljena.

Prek Toškega čela je od novembra 1941 do marca 1942 potekala kurirska zveza med Ljubljano in Gorenjsko. Vzdrževala jo je tričlanska oborožena patrulja; pošto je prevzemala na javki pod Toškim čelom in jo prenašala na javko na Medenskem hribu na nemški strani meje.

Odpiralni čas: Vse dni in praznike od 10. - 21. ure, razen ob ponedeljkih

Naslov: Toško čelo 16, 1000 Ljubljana

Kontakt: T: 01/ 507 1 555


3.8 km, 1 ura 10 minut Toško Čelo - Rošč

Opis:

S Toškega Čela v Topol (Sv. Katarino) gremo ves čas po cesti, ki se vije po obširni kraški planoti Ravnik v smeri proti z. Po nekaj minutah pokaže kažipot na vzpetino Toško čelo, 5 min. Nekaj korakov naprej je ob cesti, ki postane makadamska, kozolček z napisom »Krajinski park Polhograjski Dolomiti«. Odpre se lep pogled na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na desno se odcepi steza k Slavkovemu domu na Golem Brdu. Pridemo v mešani gozd. Cesta se zložno vzpenja in spušča po valoviti kraški planoti. Po 30 min. zagledamo pred seboj kopast Ilov vrh (721 m), na desni pa hrbet s skalnatim Jeterbenkom (774 m) ter kmetijami na j. pobočju. Ko po 15 min. pridemo iz gozda, na pobočju nad cesto že vidimo naselje Topol s cerkvijo sv. Katarine. Cesta se zložno spusti proti prevalu med Ilovim vrhom in Roščem (658 m), tja pa pripelje tudi markirana pot od Žerovnika v dolini Gradaščice.

višina: 627 m Rošč

Ni opisa
1.1 km, 20 minut Rošč - Topol pri Medvodah

Opis:

Kmalu nas pozdravi turistični kozolček "Dobrodošli na Katarini".

višina: 662 m Topol pri Medvodah

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 



Opis:

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

višina: 736 m Kobilja dolina (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

višina: 775 m Grmada (razpotje)

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Grmada (razpotje) - Gonte

Opis:

TV nadaljujemo po travnatem s. pobočju Grmade na preval Gonte med Grmado in Toščem. Tam je kmetija odprtih vrat Gontar, pri kateri hranijo žig TV.

višina: 776 m Gonte

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Gonte - Mali Tošč

Opis:

Od domačije Gontar naredimo nekaj korakov navzgor po gozdni cesti do razpotja več poti. Na kažipotih piše, da je na Tošč 45 min., Grmado 20 min., Katarino 1 h 20, do Legastje v dolini Ločnice 1 h, v Medvode 3 h, do Doma na Govejku 2 h, na Osolnik 3 h in v Polhov Gradec 1 h. Nad razpotjem zavijemo s ceste levo na poraščen jv. hrbet Malega Tošča. Pot na Tošč je skupna z Ljubljansko mladinsko potjo in Polhograjsko planinsko potjo. Levo je globoka ozka dolina Mačkovega grabna, ki se strmo spušča med Grmado na jv. in Špikom (716 m) na sz. strani doline. Na zgornjem koncu doline opazimo na hribčku (686 m) domačijo Jelovčnik. Na nasprotni strani doline se dviga Polhograjska gora s cerkvijo sv. Lovrenca. Kmalu se steza priključi na gozdno cesto, ki se vzpenja po hrbtu Malega Tošča. Na s. strani se skozi drevje pokaže hrib Osolnik s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata. Po 5 min. zapustimo cesto, kažipot "Tošč 25 min." nam pokaže levo na stezo, ki se po hrbtu precej strmo vije na Mali Tošč (902 m).

višina: 899 m Mali Tošč

Ni opisa

Opis:

Z Malega Tošča se spustimo na precej ravno sleme, ki veže oba vrhova. Le 5 min. je do razpotja: z desne pripeljeta od Mihelčičevega doma na Govejku E-7 in LPP.

višina: 899 m Tošč (razpotje)

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Tošč (razpotje) - Tošč

Opis:

Dobro uhojena steza se nekaj časa precej strmo vzpenja po hrbtu, potem pa preide na njegovo j. stran. Ko se pot zravna, imamo lep pogled na Mali Tošč in Grmado, kmalu pa pred seboj zagledamo travnato j. pobočje pod vrhom Tošča. Čez nekaj minut že stopimo na vrh Tošča.

S prevala Gonte na Tošč je 45 min.

višina: 1016 m Tošč
Vrh:

TOŠČ, 1021 m, je drugi najvišji vrh Polhograjskega hribovja. Po večini je obrasel z gozdom, le j. pobočje je delno travnato. Tudi vrh je na s. strani porasel, zato razgled s Tošča ni tako obširen kot z Grmade. Lepo pa je pogledati hribovit svet na j. strani proti Polhovemu Gradcu in Polhograjsko goro s cerkvijo sv. Lovrenca nad njim ter proti Črnemu Vrhu. Ob z. vznožju opazimo cerkev sv. Jederti. Sicer pa je Tošč priljubljena planinska izletniška točka, zlasti spomladi in jeseni. Nanj lahko pridemo tudi po LPP od Mihelčičevega doma na Govejku (734 m, 2 h). Kovinski žig je v skrinjici, pritrjeni na drevo. Tošč je obvezna kontrolna točka LPP in Polhograjske planinske poti.


3.7 km, 1 ura Tošč - Gradišče

Opis:

S Tošča gre TV skupaj z E-7, LPP in Polhograjsko planinsko potjo. Steza se najprej blago, potem pa precej strmo spusti po z. hrbtu Tošča ob robu gozda na desni, levo pa je strmo travnato, delno že zaraščeno pobočje. Na j. opazimo pod Polhograjsko goro Polhov Gradec. Po 15 min. pridemo v gozd; sprva je pot dokaj ravna, potem pa se precej strmo spusti po hrbtu in košenicah na cesto med cerkvijo sv. Jederti in domačijo Selan. S Tošča je 40 min. Cerkev sv. Jederti (746 m) je bila prvič omenjena leta 1526, v njej je nekaj dragocenih slikarij, v zvoniku pa je zvon iz leta 1563.

Cesta pelje mimo cerkve, potem pa po razvodnem slemenu med potokom Hrastnica na s. in Petračevim grabnom s potokom Mala Božna na j. strani v razloženo hribovsko naselje Selo nad Polhovim Gradcem, 650 m, 34 preb., na slemenu in na v. pobočju Kopačevega vrha (877 m). Nekdaj je tam čez vodila pomembna tovorna pot Polhov Gradec-Škofja Loka. Po 10 min. smo na razpotju (699 m) pri obnovljeni kapelici in peskokopu. Desna cesta pelje v dolino Hrastnice in naprej na Ožbolt nad Zmincem, TV pa gre naravnost po planem hrbtu z njivami in travniki do 10 min. oddaljene kmetije odprtih vrat Ogrin v zaselku Brezje, Selo nad Polhovim Gradcem 6, kjer se lahko okrepčamo.

Za Ogrinčevo kmetijo zavijemo s ceste po kolovozu navzgor in gremo po travnatem pobočju v gozd, vendar smo po nekaj korakih že zunaj.

višina: 788 m Gradišče

Ni opisa

Opis:

Po robu ob j. strani gozda na Gradišču (791 m) se zložno vzpenjamo proti razvodnemu hrbtu med dolinama Hrastnice na s. in Petračevim grabnom na j. strani. Na razpotju kolovozov gremo naprej po desnem, slabšem kolovozu navzgor po hrbtu, ki je bil nekdaj travnat, zdaj pa je precej zaraščen. Večkrat nas premamijo lepi razgledi, da se ustavimo. Nad dolino Hrastnice vidimo naselje Ožbolt nad Zmincem, na j. strani Petračev graben, Polhograjsko goro in Koreno, če pogledamo nazaj, pa vidimo vso pot, ki smo jo prehodili od Tošča. Ko se pot zravna, pridemo na plano in do razpotja na prevalu na v. strani Kopačevega vrha. Od kmetije odprtih vrat je 25 min.

višina: 822 m Kopačev vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Z razpotja nas široka pot popelje po travnatem pobočju Kopačevega vrha proti bližnjemu gozdu, kjer stopimo na gozdno cesto. Na j. strani se pobočje z bukovim gozdom zelo strmo spušča v Petračev graben. Sprva ravna cesta se začne zložno spuščati. Kmalu smo iz gozda in na pobočju pod nami zagledamo Kopačevo domačijo, h kateri se na ovinku odcepi kolovoz. Na ovinku gremo naprej po desni, precej ravni cesti na preval Predole med Kopačevim vrhom in Mlako (914 m). Tam je razpotje planinskih poti in gozdnih cest. LPP in Polhograjska planinska pot nas začasno zapustita in se vzpneta na Mlako, od tam pa se spustita na Črni Vrh.

višina: 794 m Prosenov grič (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Cesta proti s. zavije na Ožbolt in v Bodoljsko grapo. TV in E-7 nadaljujeta na Črni Vrh po gozdni cesti mimo Ostreža. Od razpotja na v. strani Kopačevega vrha do prevala Predole je 25 min.

Precej ravna cesta se zvija po jv. pobočju Mlake, poraslem z listnatim gozdom. Le 10 min. smo potrebovali do stare domačije Ostrež, Črni Vrh 21. Še naprej gremo po cesti, ki preide na jz. pobočje Mlake in se začne zložno vzpenjati. Čez cesto teče več majhnih potočkov. Po 15 min. pridemo na travnato planoto Prosenov grič, na katerem je že več domačij naselja Črni Vrh. Pred nami se dviga Pasja ravan, na z. strani pa nad Poljansko dolino, v kateri opazimo cerkev sv. Volbenka z dvema zvonikoma v Logu nad Škofjo Loko, Gabrška gora, naprej pa Blegoš, Mladi in Stari vrh, zadaj pa se kažeta Kojca in Porezen. Z desne se z Mlake priključita LPP in Polhograjska planinska pot.

višina: 906 m Prosen

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Prosen - Kuzovec

Opis:

Pot nadaljujemo skupaj z E-7 po asfaltirani cesti, ki se zložno spusti na širok preval s križiščem cest na v. strani Pasje ravni. Tik pod križiščem je domačija s kmečkim turizmom Pri Koširju, Jože Setnikar, Črni Vrh 46, telefon: 01/364 51 16. Od domačije Ostrež je 30 min.

višina: 855 m Kuzovec

Ni opisa

Opis:

Pri kapelici na prevalu nad kmečkim turizmom Pri Koširju zavije na prvem razpotju na desno cesta s planinsko potjo na Valterski vrh in naprej v Log nad Škofjo Loko, levo navzdol pa cesta mimo Koširja na Sivko in v Lučine; po tej gre tudi E-7. Le nekaj korakov od kapelice je križišče: po desni cesti bi čez Bukov Vrh prišli na Visoko v Poljanski dolini, leva pa pelje na Pasjo ravan, v Suhi Dol in v Poljane nad Škofjo Loko.

Cesta se zložno dviga po j. pobočju Pasje ravni. Na jv. strani se nam večkrat pokaže cerkev sv. Lenarta na Črnem Vrhu, v pobočja na tej strani pa se zajedajo globoke grape pritokov Velike Božne.

višina: 899 m Pasja ravan (razpotje V)

Ni opisa

Opis:

Po približno 15 min. zavije s ceste steza v hrib na vrh Pasje ravni, mi pa gremo še naprej po cesti zložno navkreber.

višina: 960 m Pasja ravan (razpotje Z)

Ni opisa

Opis:

Od križišča nad kmečkim turizmom Pri Koširju do spomenika na Pasji ravni je 30 min.

Od spomenika je lep razgled na vse strani, zlasti proti zahodu na Škofjeloško hribovje z Blegošem in na Julijce s Triglavom v ozadju. Lepo vidimo vasi nad Poljansko dolino pod Starim in Mladim vrhom, kjer bomo šli na Blegoš.

Pri spomeniku se bomo začasno poslovili od LPP, ki gre od tod v Suhi Dol.

Od križišča nad kmečkim turizmom Pri Koširju do spomenika na Pasji ravni je 30 min.

Od spomenika je lep razgled na vse strani, zlasti proti zahodu na Škofjeloško hribovje z Blegošem in na Julijce s Triglavom v ozadju. Lepo vidimo vasi nad Poljansko dolino pod Starim in Mladim vrhom, kjer bomo šli na Blegoš.

Pri spomeniku se bomo začasno poslovili od LPP, ki gre od tod v Suhi Dol.


Ni opisa

Opis:

Od spomenika nadaljujemo TV po cesti v Poljane, toda le dve minuti do odcepa poti na desno.

višina: 918 m Kal (Pasja Ravan)

Ni opisa

Opis:

Široka travnata pot zavije v smrekov gozd na zahodno pobočje Pasje ravni in se zložno spušča. Po nekaj minutah prečimo ozko jaso, potem smo v bukovem gozdu. Pridemo na razpotje, kjer zavijemo levo navzdol po traktorski vlaki. Spet prečkamo malo jaso, traktorska vlaka pa postane gozdni kolovoz. Z njega kmalu zavijemo po gozdni jasi desno. Na levi strani raste mlad smrekov gozd. Pot se zložno spušča po mešanem gozdu do gozdne ceste. Od spomenika je 20 min.

Po gozdni cesti gremo desno. Po nekaj minutah pridemo na razpotje, na katerem nas kažipot usmeri s ceste na levo na gozdni kolovoz. Zložno se spuščamo, kolovoz postane lepa gozdna cesta. Nad cesto opazimo poseko, spremenjeno v travnato pobočje. Ko pridemo spet v gozd, se z desne pridruži planinska pot s Pasje ravni, ki nas bo spremljala do Poljan.

višina: 832 m Dajno brdo (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj korakih se na levo odcepi planinska pot v Vinharje. Nadaljujemo po gozdni cesti, in ko nas ta pripelje na plano, zagledamo Bukov vrh s cerkvijo sv. Sobote. Nad cesto je bil nekdaj gozd, zdaj pa je tam travnato pobočje. Cesta čez travnik nas pripelje do velike Mežnarjeve domačije, Bukov Vrh 16, tik pod hribčkom s cerkvijo. Do te domačije vodi tudi asfaltirana cesta z Visokega pri Poljanah.

Od spomenika na Pasji ravni do Mežnarjeve domačije je 1 h.

višina: 797 m Bukov vrh

BUKOV VRH, 100 preb., je razloženo naselje samotnih kmetij po slemenih in terasah Bukovega vrha (832 m) in sz. obronkih Pasje ravni. Na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere božje. Na kartah je označena kot cerkev sv. Sobote in je znana tudi kot božja pot. Prvotno gotsko stavbo so leta 1739 prezidali in barokizirali. Zanimiva je štukaturna ornamentika iz 17. stol. Območje Bukovega vrha so od 12. do 14. stol. naselili Slovenci iz Koroške.

Decembra 1941 so Nemci izvedli prvi napad na območje Bukovega vrha in požgali domačijo pri Narigarju. Pri Skobelju se je Cankarjev bataljon 27. decembra 1941 spopadel z veliko močnejšimi nemškimi vojaškimi in policijskimi enotami.


1.1 km, 20 minut Bukov vrh - Kamnic

Opis:

Od Mežnarjeve domačije se v treh minutah po travnatem pobočju Bukovega vrha povzpnemo do cerkve. Pri njej se ustavimo zaradi lepega razgleda na vse strani, zlasti na Škofjeloško hribovje od Starega vrha do Blegoša ter na Julijce na sz., na Lubnik, na gorenjsko ravnino okrog Brnika in Kamniško-Savinjske Alpe na s., na Pasjo ravan v bližini na jv. ter na hribovit svet Polhograjskih Dolomitov proti j. Na v. se nad grapo Sovpat dviga gora Polhovec (948 m); na njeni z. strani je tik nad grapo majhno naselje Valterski Vrh (685 m) s poznogotsko cerkvijo sv. Filipa in Jakoba.

Od cerkve se pot spusti po travnatem sz. pobočju do bližnje domačije Kamenšek, ki jo zagledamo že z vrha. Na levi je pod strmim pobočjem ozka Hotoveljska grapa, ob njenem izteku v Poljansko dolino pa že opazimo Poljane. Desno od Poljan stoji na hribčku nad dolino cerkev sv. Volbenka v Logu.

višina: 773 m Kamnic

Ni opisa
1.7 km, 20 minut Kamnic - Kucelj

Opis:

Pot se priključi na travniški kolovoz, po katerem gremo mimo Kamenškove domačije na desni do lipe, kažipot na njej pa nam pokaže levo navzdol po travnatem pobočju v gozd. Le nekaj korakov po gozdu in že pridemo na plano. Na pobočju pod kolovozom so ograde, v katerih se pasejo jeleni. Lepo vidimo Poljane, Gabrško goro na drugi strani doline in Lubnik na severu. Po 10 min. smo od Kamenška pri domačiji Platiša, malo pod našo potjo. Na pobočju nad domačijo je grob partizana Kazimirja Ložarja - Metoda, ki je padel 12. 3. 1944. Z ovinka dovozne ceste malo pod domačijo nam kažipot pokaže našo pot na levo po travniškem kolovozu. Na začetku poti raste visoka lipa. Po travnatem pobočju smo v 5 min. v mešanem gozdu. Nad potjo dvakrat opazimo električni kabelski vod. S kolovoza pridemo na stezo, po kateri se spustimo na zaraščeno travnato pobočje nad potjo in do drogov s telefonskim kablom. Na desni je velik travnik Ahternikove kmetije, vendar hiše ne vidimo. Po nekaj minutah zagledamo ob robu gozda nov lesen križ, ob njem pa starega. Pot nadaljujemo po travniku, ki ga zarašča gozd. Pridemo v gozd. Široka pot pelje po s. strani hrbta hriba Kucelj (505 m) nad globoko grapo na desni.

višina: 496 m Kucelj

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Kucelj - Hotovlja

Opis:

Po 10 min. od križa postane pot steza, ki se obrne na j. stran hriba. Pa ozki stezi, ki je speljana v okljukih, po 10 min. sestopimo po strmem gozdnatem pobočju Kuclja v ozko dolino potoka Hotoveljščica. Po brvi čez Hotoveljščico pridemo na asfaltirano cesto Poljane-Črni Vrh in v naselje Hotovlja.

višina: 385 m Hotovlja

Hotovlja, 400 m, 256 preb., je gručasta vas ob Hotoveljščici, pred njenim izlivom v Poljansko Soro. Iz Hotovlje izvira rod slikarjev Šubicev; spominska plošča na Dovjakovem mlinu pove, da je bila družina slikarjev Šubicev znana že v 16. stoletju. Tam je bil rojen tudi slikar in grafik Ive Šubic (1922–1989). Vaščani te vasi so decembra 1941 dali pobudo za »poljansko vstajo«. V gozdovih nad vasjo je bil leta 1942 štab Škofjeloškega bataljona in sedež pokrajinskih političnih organizacij.



Opis:

Ob naši poti do Hotovelj so nameščeni leseni kažipoti "Bukov vrh", ki označujejo romarsko pot iz Poljan do cerkve na Bukovem vrhu.

Od Hotovlje do pol kilometra oddaljenih Poljan gremo po asfaltirani cesti proti Poljanski Sori, čez most prečkamo reko ter gremo naprej do križišča na regionalni cesti Škofja Loka-Gorenja vas in na drugo stran v središče Poljan.

višina: 386 m Poljane nad Škofjo Loko

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO, 386 m, 390 preb., so staro naselje, po katerem je dobila ime Poljanska dolina. Kraj je bil prvič omenjen leta 1160, ko je bil tam sedež županije loškega gospostva. Staro gručasto jedro je ob nekdanji regionalni cesti Škofja Loka–Gorenja vas ter ob potoku Ločivnica pred njegovim izlivom v Poljansko Soro. Nova cesta je zdaj speljana zunaj starega jedra. Novi deli naselja so se razširili predvsem nad cesto proti Gorenji vasi, kjer je tudi šola, ter ob cesti proti Volči. V kraju je obrat industrije termičnih izolacij TERMO iz Škofje Loke, tam so tudi pošta, osnovna šola, Kmetijsko-gozdarska zadruga, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. V gostilni Na Vidmu in pri zasebnikih so na voljo tudi prenočišča. Sodobna cerkev sv. Martina je bila zgrajena leta 1970 namesto nekdanje med vojno poškodovane baročne cerkve iz 18. stol.

Poljane so znane po »poljanski vstaji«; vaščani in okoličani so namreč po napadu Nemcev decembra 1941 na Bukov Vrh množično odšli v partizane. Borci Cankarjevega bataljona so potem v dolini porušili več mostov, da bi s tem preprečili izseljevanje Slovencev, decembra 1941 pa so uničili tudi žandamerijsko postojanko v vasi. Pomembna je bila tudi akcija Prešernove brigade 22. oktobra 1944, ko so partizani uničili nemško postojanko v Poljanah. V spomin 165 padlim borcem za svobodo so leta 1960 v središču vasi postavili lep spomenik, na »poljansko vstajo« pa spominja velika stenska freska na stavbi nasproti spomenika, darilo domačina, borca in akademskega slikarja Iveta Šubica kraju ob 40. obletnici vstaje. Leta 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, so v kraju postavili tudi spominsko znamenje s kažipoti do prestolnic vseh držav članic EU.

Poljane so zapisane tudi v slovenski kulturni zgodovini, saj so bile rojstni kraj številnih znamenitih Slovencev, med njimi pisatelja in politika Ivana Tavčarja (1851–1923) – na njegovi rojstni hiši je spominska plošča, pred hišo pisateljev doprsni kip, pokopan pa je v grobnici pri Tavčarjevem dvorcu na bližnjem Visokem – znanih slikarjev Alojza Šubica (1865–1905) ter bratov Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), podobarja Jožeta Šubica (1862–1929), geografa, zgodovinarja in prevajalca Janeza Jesenka (1838–1908) ter filozofa Aleša Ušeničnika (1868–1952).



Opis:

TV nadaljujemo po ravni asfaltirani cesti, ki pelje v Javorje. Vse do Delnic bomo hodili po dolini potoka Ločivnica. Že na začetku poti vidimo pred seboj na levi kopasti Blegoš, v sredini Malenski vrh in zvonik cerkve na Gori, za njim pa proti desni Mladi in Stari vrh. Kmalu se nam na pobočju Starega vrha pokaže vasica Četena Ravan, pred nami pa Volča, do katere smo hodili 30 min. Volča, 410 m, 114 preb., je razložena vas z gručastim jedrom ob sotočju Ločivnice in Kebrovca.

višina: 406 m Volča

Ni opisa
2.7 km, 50 minut Volča - Delnice

Opis:

Na pomolu Lomskega brda (446 m) tik nad vasjo stoji cerkvica sv. Jurija s freskami iz 16. stol. in zlatim oltarjem iz leta 1642. Na Volči se na levo odcepi cesta v vas Malenski Vrh, mi pa gremo naprej po asfaltirani cesti ob Ločivnici. Kmalu za Volčo je na levi odcep ceste v Zakobiljek. Odpre se lep pogled na Javorje, Četeno Ravan in pobočje Starega vrha. Na desni strani doline se dviga gozdnata Gabrška gora (963 m). Po 15 min. je ob cesti spomenik ustreljenima skojevkama Marici Naglič in Mici Dolenc iz Delnic. Kmalu nas krajevna tabla opozori, da smo prišli v Podobeno, 438 m, 51 preb., razloženo vas z gručastim jedrom na levem bregu Ločivnice. Z leve priteče potok Sevniščica. Še nekaj minut je do razpotja: leva cesta pelje navzgor v Javorje, TV pa gre po spodnji v Delnice, ki jih že vidimo v zatrepu doline.

višina: 461 m Delnice

DELNICE, 464 m, 131 preb. Gručasta vas stoji v zatrepu doline potoka Ločivnice pod Javorjami, prevalom Predole (698 m) in Gabrško goro. V vasi je trgovina, nekaj obrtnikov in oglarstvo Franca Čadeža. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Poljanah in Škofji Loki. Med okupacijo je bilo več domačij požganih, življenje pa je izgubilo 30 domačinov.

Na območju Delnic je od spomladi 1943 do novembra 1944 delovala kurirska postaja G-5. Razvila se je iz terenske kurirske skupine, ki je že leta 1942 vzdrževala zveze med Poljansko in Selško dolino. Prvi komandir postaje je bil Maks Kos - Krištof, ki je padel v boju z Nemci 17. julija 1943. Na postaji je bilo 15 kurirjev. Zveze so vzdrževali z G-3 v Martinj Vrhu, G-7 v Vinharjih nad Poljanami in G-13 na Gabrški gori. Med opravljanjem odgovornih nalog so padli kurirji Tomaž Čadež - Karo, Jakov Justin, Anton Kos - Avgust in Evgen Luznar - Vinetu. Zaradi težavnih razmer je bila G-5 novembra 1944 priključena postaji G-13. Na G-5 in padle kurirje spominjata spomenik sredi vasi in spominska plošča na hiši, v kateri hranijo žig TV.


2.2 km, 45 minut Delnice - Javorje

Opis:

Pri spomeniku kurirjem zavijemo po asfaltirani vaški ulici do mostička čez potok Dolovšek in čezenj do bližnje hiše Delnice 8. Po kolovozu se zložno vzpenjamo po slemenu čez travnike naravnost proti Javorjam, ki jih vidimo pred seboj. Če se ozremo nazaj, imamo lep pogled na Delnice, Gabrško goro in dolino Ločivnice. Kmalu na levi zagledamo cesto, ki se v zavojih vzpenja proti Javorjam. Po približno 30 min. pridemo na cesto, vendar poti ne nadaljujemo po njej, temveč takoj zavijemo desno po bližnjici naravnost navzgor po travniku proti cerkvi. Pod cerkvijo pridemo na cesto in kmalu tudi v središče kraja Javorje.

višina: 721 m Javorje

JAVORJE, 697 m, 189 preb. Razložena vas leži na prisojnem pobočju Starega vrha, gručasto jedro pa je ob križišču cest v Poljansko in Selško dolino ter proti Blegošu. V kraju so našli ostanke rimskega vodovoda, ki pričajo o zgodnji poseljenosti tega ozemlja. Za časa freisinškega gospostva je bil v Javorjah sedež županije. V vasi je kapelica z gotsko Pieta iz okoli leta 1440 in freskami Štefana Šubica iz 1861. Na razglednem pomolu stoji župnijska cerkev sv. Tilna iz začetka 18. stol. s slikami Janeza Šubica, oltarji Štefana Šubica in Layerjevim križevim potom. V Javorjah so podružnična osnovna šola, trgovina, gostilna in Kmetijsko-gozdarska zadruga. Prebivalci se preživljalo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Škofji Loki, Poljanah in drugod.

Kraj je zapisan tudi v zgodovini NOB. Oktobra 1943 so borci Prešernove in Vojkove brigade napadli žandarmerijsko postajo, ta pa se je potem odselila, ker se v kraju ni več čutila varno. Leta 1944/45 je v župnišču delovala partizanska šola. Šolsko poslopje in več drugih hiš je bilo med NOB požganih.


1.5 km, 45 minut Javorje - Četena Ravan

Opis:

Od gostilne v Javorjah gremo po asfaltirani cesti proti Staremu vrhu do ovinka s cestnim ogledalom in hiše Javorje 14, pri kateri zavijemo desno po vaški cesti med hišami. Pri hiši 21 spet zavijemo levo po bližnjici navzgor. To je stara opuščena kamnita cesta. Po njej se zložno vzpenjamo do električnega droga ob poti, tam pa zavijemo navzgor proti veliki kmečki hiši, p. d. pri Bošticu, Javorje 30. Po kolovozu pridemo do hiše, gremo desno mimo nje in navzgor po sadovnjaku. Nad hišo nas pot popelje na desni breg v smeri proti električnemu vodu. Kmalu zagledamo na v. strani Lubnik. S poti je lep pogled na Javorje, Delnice v dolini, na hribovje od Pasje ravni proti Žirovskemu vrhu ter še naprej na Cerkljansko in Idrijsko hribovje. Po 30 min. zložnega vzpona pridemo ob robu travnika na asfaltirano cesto Javorje–Stari vrh, z nje pa se na levo kmalu odcepi cesta v Podvrh. TV se zložno vzpne po desni cesti v Četeno Ravan.

višina: 925 m Četena Ravan

ČETENA RAVAN, 880 m, 36 preb. Gručasta vasica stoji v zavetni kotanji na vzhodnem obronku Starega vrha v bližini prevala Predole, kjer se cesta prevesi s poljanske na selško stran Škofjeloškega hribovja. Na razglednem pomolu nad vasico je cerkvica sv. Brikcija, katere zasnova je poznogotska; v njej je zlat oltar iz druge polovice 17. stol. Zanimiva je tudi Tavčarjeva hiša, Četena Ravan 2, v kateri se ukvarjajo s kmečkim turizmom. V veliki izbi je lesen strop z letnico 1799, v kotu pa je ohranjena slika na steklo, ki predstavlja Mučenico s krono. Vhodna vrata imajo gotske podboje, na pročelju pa so restavrirane ljudske poslikave svetnikov iz obdobja okoli 1799. Nasproti hiše je zidana kašča, katere zunanjost je poslikana z ornamenti in svetimi monogrami ter z letnico 1781. V vasi je živelo več rodov prednikov pisatelja Ivana Tavčarja, tam je bil doma tudi slavist, pesnik, zbiralec narodnega blaga in prvi slovenski redni profesor slavistike na graški univerzi Gregor Krek (1840–1905).

Večina prebivalcev se preživlja s kmetijstvom, pri treh hišah – pri vseh se pišejo Dolenc – pa se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.



Opis:

Iz Četene Ravni gremo po asfaltirani cesti na razgledni pomol s cerkvijo sv. Brikcija; tam je razpotje: kolovoz desno navzgor pelje do Smučarske koče na Starem vrhu (1032 m), TV pa nadaljuje po cesti. Od tam je lep razgled na Četeno Ravan, dolino Ločivnice proti Poljanam in Polhograjskemu hribovju, celo do Snežnika. Zložno se vzpnemo do naselja počitniških hišic na j. pobočju Starega vrha. Te še sodijo v Četeno Ravan. Po ravni cesti skozi naselje pridemo v nekaj minutah do gozdička. Na drugi strani je novo naselje počitniških hišic, ki že sodijo v Podvrh. Po cesti se spustimo do s. roba vasi Podvrh, 910 m, 34 preb. S Četene Ravni je 30 min. To je gručasta vasica na prisojni terasi pod strmim j. pobočjem Starega vrha. Lepo vidimo cerkev Matere božje na Gori (987 m) in Blegoš.

V Podvrhu zavijemo pri kozolcu z asfaltirane ceste desno po kolovozu na bližnji hribček z novo hišo na levi.

višina: 885 m Podvrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Čez polje gremo v smeri proti Blegošu, ki ga vidimo pred seboj, kmalu pa zavijemo navzdol proti gozdu v smeri proti Gori. Po kamniti gozdni poti se spustimo do velike Bohinčeve domačije ob močnem izviru potoka Murovšček. Tam je nekdaj stal mlin, v katerem je mlinar Blaž Bohinc mlel tudi za partizane. Ko je 24. marca 1945 to odkrila nemška policija, je za kazen ustrelila mlinarja, njegovo ženo in njunih pet otrok, zažgala mlin in trupla umorjenih zmetala v ogenj. Ostala sta dva sinova, ki ju takrat ni bilo doma. Mlina niso obnovili, na hiši pa je zdaj spominska plošča. Pri domačiji zavijemo na nasprotni hribček in po poti proti skupini hiš, ki jih zagledamo pred seboj. Ravna pot po robu nad asfaltirano cesto nas pripelje do ceste, po kateri gremo do hiš. To je zaselek Brinje na majhni terasi pod Mladim vrhom, sicer del vasi Gorenja Žetina. Iz Podvrha je 20 min. Na desni je velika obnovljena domačija, Gorenja Žetina 1.

višina: 904 m Voglar (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na bližnjem razpotju nadaljujemo TV nekaj minut po levi asfaltirani cesti, potem pa zavijemo levo po kolovozu mimo hiš spet do asfaltirane ceste, po kateri se spustimo na preval Hlevišče (868 m) med Malenskim vrhom (1053 m) na j. in Mladim vrhom na s. strani. Z Brinja je 15 min. Čez preval vodi asfaltirana cesta Javorje–Gorenja Žetina, tam se odcepita asfaltirana cesta na Brinje in gozdna cesta do cerkve na Gori. Iz Četene Ravni do prevala smo hodili skupaj z LPP, ki se od tod vzpne na Goro.

višina: 868 m Preval Hlevišče

Ni opisa

Opis:

S prevala Hlevišče do jedra vasi Gorenja Žetina bomo ves čas hodili po asfaltirani cesti. Po sprva ravni cesti po gozdu pridemo po 10 min. do domovanja znanega ljudskega umetnika kiparja Petra Jovanoviča, Dolenja Žetina 1. Nekaj minut naprej smo na cestnem ovinku, na katerem priteče izpod Brda (1144 m) med Mladim vrhom in Koprivnikom potok Slatuška; ta ima na pobočju nad cesto šest slapov, pod cesto pa še sedmega ter več slapičev in skočnikov. Ko smo mimo grape s potokom, se na levo odcepi cesta v Dolenjo Žetino, 830 m, 33 preb., ki jo vidimo na terasi na prisojnem pobočju pod Gorenjo Žetino. Naša pot pa se precej strmo vzpenja proti Gorenji Žetini, ki jo vidimo pred seboj. Odpre se čudovit pogled na Blegoš v bližini in na globoko grapo Logarščice med Blegošem in Malenskim vrhom. Na ovinku pred vasjo priteče izpod Brda manjši potok Rancka; tudi na njem je več slapov, žlebov in tolmunov. Slapove obeh potokov je zanimivo opisal prof. dr. Anton Ramovš v knjigi Slapovi Slovenije, ki jo je leta 1983 izdala Slovenska matica. Še nekaj korakov po cesti in že smo v središču vasi. S prevala Hlevišče je 30 min.

višina: 939 m Gorenja Žetina

GORENJA ŽETINA, 930 m, 51 preb., je razložena vas z gručastim jedrom na polici na j. strmem pobočju Koprivnika. K vasi sodi zaselek Brinje ob poti iz Četene Ravni. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom in gozdarstvom. Na domačiji Jerneja Vodnika, Gorenja Žetina 11, se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.

Pisatelj Ivan Tavčar je Gorenjo Žetino izbral za prizorišče svoje znamenite povesti Cvetje v jeseni; v povesti jo je imenoval Jelovo Brdo.


1.7 km, 40 minut Gorenja Žetina - Črni kal

Opis:

Na velikem kozolcu na zgornjem koncu vasi je pritrjen kažipot »Blegoš«, ki nas usmeri na gozdno cesto, po kateri bomo nadaljevali TV do Črnega kala. Cesta se zložno vzpenja po senožetih na j. strmem pobočju Koprivnika. Pod cesto je globoka grapa, ki se spušča od Črnega kala proti Hotavljam v Poljanski dolini. Pred seboj vidimo v bližini preval Črni kal; levo se nad njim vzpenja Blegoš, desno Koprivnik. Cesta po travnatem pobočju je asfaltirana. Po 15 min. pridemo v gozd, cesta pa se zelo počasi vzpenja proti prevalu. Na desni je ob cesti zajetje vode, od tam naprej pa je cesta vse do Črnega kala precej ravna.

višina: 1102 m Črni kal

ČRNI KAL, 1103 m, je preval, čez katerega je že v preteklosti vodila pot iz Poljanske v Selško dolino. Pisatelj Ivan Tavčar ga omenja v Cvetju v jeseni in Visoški kroniki. Na jz. strani prevala se dviga strmo pobočje Blegoša, na sv. strani pa prav tako strmo pobočje Koprivnika. Na preval pripelje več cest: iz Škofje Loke (Podpulferca) nekdanja vojaška, zdaj Blegoška cesta (23 km), s Hotavelj skozi Sušo (17 km), iz Javorij skozi Gorenjo Žetino (12 km) in z Zalega Loga (Davški most) skozi Potok (10 km). S prevala vodita do najbližjih izhodišč za vzpon na vrh Blegoša dve gozdni cesti: zahodna po s. pobočju Blegoša na Murove (3 km), od koder je do Koče na Blegošu 15 min., do vrha pa še 30 min., in južna po v. pobočju na Prvo ravan, od koder je na vrh 30 min. Na Črnem kalu se nam pridruži LPP in skupaj gremo do Koče na Blegošu. Tik pod križiščem je lovska koča, ki je odprta le občasno.

Ob robu križišča je spominska plošča v spomin na bivanje 2. grupe partizanskih odredov na tem območju, preden je julija 1942 odšla na Štajersko.


1.6 km, 1 ura 15 minut Črni kal - Blegoš

Opis:

S Črnega kala gremo nekaj korakov po cesti proti Prvi ravni, potem pa nas kažipot »Blegoš 1 h« usmeri na pot, ki zavije na Blegoš. Po minuti prečkamo cesto na Murove. Pot se vzpenja po smrekovem gozdu na s. pobočju Blegoša. Ponekod se občasno odpre pogled na Ratitovec, Jelovico in Karavanke. Iz smrekovega pridemo v bukov gozd, pot pa s s. pobočja pride na v. strmi greben. Po 30 min. pridemo do prve vojaške utrdbe, kakršnih je na območju Blegoša več. Zgrajene so bile v obdobju Kraljevine Jugoslavije za varovanje bližnje državne meje z Italijo. Pot se še kakšnih 15 min. strmo dviga, potem pa se zravna. Z razgledišča ob poti zagledamo pred seboj travnat vrh Blegoša, desno pod vrhom pa Leskovško planino s planinsko kočo. Od razgledišča naprej gre pot še nekaj časa po ravnem, potem pa se po travnatem pobočju vzpnemo na vrh.

višina: 1562 m Blegoš
Vrh:

BLEGOŠ, 1562 m, je najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Na j. strani kopastega vrha so planinski pašniki, na s. pa skoraj do vrha sega po večini bukov gozd. Na pašnikih najdemo pomembno alpsko floro, kot so clusijev svišč, črna murka, čašasti sviščevec, pogačica in še številne druge. Z vrha se odpira prelep razgled na vse strani. Proti v. se v bližini zvrstijo Koprivnik, Mladi vrh in Lubnik, naprej pa Polhograjsko hribovje s Toščem ter Posavsko hribovje s Kumom. Na j. strani vidimo del Poljanske doline, nad njo hribe nad Žirmi in Idrijo, na obzorju Snežnik, Javornike in Trnovski gozd. Na z. je v bližini Porezen, potem pa Spodnje Bohinjske gore. Sz. se nad Selško dolino dviga Ratitovec, za njim pa vidimo Julijce s Triglavom. Na s. se nad gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, v bližini pa sta Dražgoška gora in Jelovica. Na Blegošu še stojijo betonske utrdbe Kraljevine Jugoslavije, ki naj bi varovale dostope iz takratne Italije v Selško in Poljansko dolino. Na vrhu je skrinjica z žigom in vpisno knjigo, panoramska tabla pa nam pomaga pri razgledu.

Območje Blegoša je bilo zelo pomembno med NOB. V gozdovih in vaseh so taborile partizanske enote. V zimi 1941/42 je Cankarjev bataljon na tem območju bojeval več bitk z Nemci. V začetku avgusta 1942 so nemški policisti obkolili Blegoš in napadli partizanske enote; padlo je 11 borcev Poljanske čete, Loška četa in 3. četa Pohorskega odreda 2. grupe odredov pa sta se prebili iz obroča. Sredi julija 1943 je prišla na območje Blegoša 7. udarna brigada Franceta Prešerna ter to in naslednje leto na tem območju in po Gorenjskem bojevala številne bitke z nemškimi enotami. Čez Blegoš je tekla oskrbovalna pot med Gorenjsko in Primorsko.

Prek Blegoša je potekalo več kurirskih poti, tako med kurirskima postajama G-1 v Podlonku nad Selško dolino in G-3 v Martinj Vrhu, G-1 in G-11 v Davči, G-3 in G 11 itd. Delovala je tudi partizanska telefonska povezava, saj se je Vojkova brigada poleti 1944 z Blegoša priključila na več kilometrov oddaljeno telefonsko postajo v Slugovi dolini.


0.8 km, 20 minut Blegoš - Koča na Blegošu

Opis:

Z vrha Blegoša se spustimo po precej strmi razgledni poti, ki se vijuga po sz. pobočju na Leskovško planino s planinsko postojanko.

višina: 1391 m Koča na Blegošu
Planinska postojanka:

Koča stoji na Leskovški planini na zahodni strani blegoškega vrha. Na Blegošu dolgo ni bilo planinske postojanke, čeprav je bila potrebna. Zato je PD Škofja Loka začelo leta 1976 na temeljih pogorele pastirske staje graditi planinsko kočo, ki jo je slovesno odprlo 18. septembra 1977 ob svoji 70-letnici. Koča je sčasoma postala premajhna, zato so jo povečali; zgradili so prizidek in preuredili notranjost. Povečano kočo so odprli 27. junija 1982 ob 75-letnici PD Škofja Loka. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V dveh gostinskih prostorih je 120 sedežev, točilni pult; v 4 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 35 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, mobitel. Koča je od 4. oktobra 2003 dalje priključena na električno omrežje. Sedaj kočo temeljito obnavljajo.



Opis:

Od Koče na Blegošu nadaljuje TV v dolino Selške Sore. Za kočo prestopimo leseno ograjo, pot mimo osamljene smreke pa nas popelje navzdol v gozd. Kmalu smo na razpotju: desna pot po grebenu gre na Črni kal, TV pa precej strmo navzdol do ceste Črni kal–Murove. Do ceste je 10 min. Prečkamo cesto, potem pa nadaljujemo po stezi naravnost navzdol po redkem gozdu, poraščenem z lapuhom, koprivami in drugim rastlinjem. Po 10 min. pridemo v smrekov gozd, hoja postane prijetnejša. Pot se precej strmo spušča po ozki grapi in se po 15 min. priključi gozdni cesti, ki vodi iz Potoka do nekdanje kmetije Blegošar in planine na j. strani Kovka (1274 m). Po gozdni cesti v ozki in precej strmi Matevžkovi grapi pridemo po 15 min. do asfaltirane ceste, ki pelje navzdol v Potok, navzgor pa do kmetije Brlez. Po nekaj minutah se levo odcepi asfaltirana cesta v vasico Zala, TV pa nadaljujemo navzdol ob potoku. Kmalu zagledamo senožeti in prvo domačijo v Potoku. Nekaj korakov naprej se na desno odcepi gozdna cesta na Črni kal (3 km). Od koče do tega razpotja smo hodili uro in 15 min.

višina: 847 m Rant (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Rant (razpotje) - Potok

Opis:

Po nekaj korakih smo pri veliki hiši Potok 15 oz. pri Matevžku. Na njej je spominska plošča: »V tej hiši je bilo gorenjsko vojno področje od 8. 9. 1944 do 23. 3. 1945. Okupator je hišo požgal 24. 3. 1945.«

višina: 806 m Potok

Razložena vas Potok, 680–840 m, 67 preb., obsega domačije ob Farjem potoku in samotne kmetije na pobočjih Malega Blegoša (1107 m), Črta (1019 m) in bregovih nad dolino Davče. V začetku 17. stol. je bila tam fužina, vendar jo že Valvasor omenja kot opuščeno. Za fužinarji so se tam naselili slovenski naseljenci. Potok in njegovo širše območje je znano tudi po dogodkih iz obdobja NOB. Skozi to vas je bil prehod iz Gorenjske na Primorsko. Pri Marenkovcu ob cesti v Zalo je bila 12. julija 1943 ustanovljena 7. udarna brigada Franceta Prešerna. 24. marca 1945 so vas požgali Nemci.


3.4 km, 40 minut Potok - Zali Log (razpotje)

Opis:

Takoj pod cesto je zajetje vode iz potoka, pod njim pa stoji opuščen mlin. Po hrbtu med Farjim potokom na levi in Muštrovo grapo na desni se po gozdu v 30 min. spustimo do ceste in mosta čez potok Davča. Pri mostu stoji spomenik padlim borcem NOV iz teh krajev. Takoj za mostom je razpotje: asfaltirana cesta na levo nas pelje do smučarskega centra Črni vrh, v Cerkno in Davčo, po asfaltirani cesti ob Davči navzdol pa v 20 min. pridemo do Davškega mosta, v bližini katerega se Davča izliva v Selško Soro.

Po asfaltirani, zložno se spuščajoči cesti je še 4 km do Železnikov. Dolina je na začetku ozka soteska in v skalah ob cesti je t. i. alpinistični plezalni vrtec. Po 2 km se na Jesenovcu nekoliko razširi.

višina: 508 m Zali Log (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od Matevžka gremo navzdol po asfaltirani cesti. Dolina se nekoliko razširi. Po 15 min. se na levo odcepi stara pot ob Farjem potoku v dolino in nam zelo skrajša hojo po cesti, ki naredi velik ovinek.

višina: 484 m Jesenovec

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Jesenovec - Železniki

Opis:

Od Jesenovca dalje se na desno odcepi asfaltirana cesta, ki ob potoku Zadnja Smoleva vodi na Martinj Vrh, še nekoliko naprej pa je na levo planinska pot na Ratitovec. Prav pri odcepu se potok Plenšak izliva v Selško Soro; ob sotočju je do začetka 20. stol. stala fužina. Naselje Jesenovec je od leta 1966 sestavni del Železnikov. Hiše so čedalje bolj strnjene in po uri hoje smo v Železnikih, v naselju Na Plavžu, kjer je na levi veliko poslopje tovarne Tehtnica.

višina: 457 m Trnje

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Trnje - Železniki

Opis:

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


4.7 km, 1 ura 40 minut Železniki - Dražgoše

Opis:

Po 15 min. pridemo v naselje Češnjica, kjer se odcepi asfaltirana cesta v Dražgoše (6 km). Po tej cesti gremo ob potoku Češnjica do vasi Rudno. Levo nad cesto je novo naselje Na Kresu, ki se nadaljuje v obcestno naselje Log; obe sta del Železnikov. Na Kresu sta tudi pošta Železniki in poslovalnica Gorenjske banke.

Ravna cesta po dolini Češnjice, od koder vidimo pred seboj Dražgoše in Dražgoško goro, nas v 30 min. od razpotja v Češnjici pripelje v gručasto vas Rudno, 514 m, 226 preb., na koncu doline pod Dražgoško goro. Rudno je bilo omenjeno že v urbarju iz leta 1291. Prebivalci so se takrat ukvarjali z rudarstvom, od tod tudi ime kraja. V bojih za Dražgoše januarja 1942 so Nemci na Rudnu namestili svojo vojsko in topništvo ter od tod napadali Dražgoše. Spomenik pri gasilskem domu spominja na devet padlih borcev NOV iz tega kraja. V vasi se na levo odcepi cesta prek Rovtarice v Bohinjsko Bistrico (27 km).

Na koncu vasi zavijemo s ceste desno po kolovozu, ki se vzpenja po travnatem pobočju. Po njem pridemo do asfaltirane ceste, po kateri nadaljujemo pot v Dražgoše. Cesta z več ovinki je speljana po pobočju pod Dražgošami in nas pripelje do Doma Cankarjevega bataljona na razglednem pomolu pod vasjo. S poti in od doma je lep pogled na Ratitovec.

višina: 753 m Dražgoše

DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.

Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.

V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.

Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.

V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).


1 km, 20 minut Dražgoše - Na Pečeh

Opis:

Iz Dražgoš se bomo povzpeli na Jelovico. Od Doma Cankarjevega bataljona gremo po asfaltirani cesti zložno navzgor v Dražgoše.

višina: 825 m Na Pečeh

Ni opisa

Opis:

Na Pečeh zavijemo po ožji asfaltirani cesti proti zaselku Jelenšče. S poti je lep razgled na Ratitovec, na novi del Železnikov ter na gorski hrbet od Starega in Mladega vrha ter Koprivnika do Blegoša. Nekaj minut hodimo po gozdu. Preden ga zapustimo, zavijemo levo navzgor na ožji gozdni kolovoz, po katerem smo v 5 min. na gozdni cesti z Jelenšč na Jelovico. Po njej naredimo nekaj korakov levo do odcepa slabše gozdne ceste na levo, po kateri nadaljuje TV. Do tja smo hodili 30 min.

Hoja po kamniti gozdni cesti, ki se zložno vzpenja po j. gozdnatem pobočju Dražgoške gore, ni naporna. Obdaja nas mešani gozd. Ob cesti se kmalu pokaže pečevje, ponekod pa tudi skalni stebri in stene. Ponekod se nam odpre pogled na Ratitovec in Prtovč pod njim ter na Blegoš in Črni vrh. Ob cesti je počivališče s klopjo. Po 30 min. nas napis na skali ?Planina Kališnik? usmeri na gozdno pot, po kateri skrajšamo velik cestni ovinek. Pot po smrekovem gozdu se po 5 min. vzpne na cesto, ki smo jo prej zapustili. Ravna cesta po smrekovem gozdu nas v nekaj minutah pripelje na cestno križišče pred opuščeno planino Kališnik, 1165 m, na j. robu Jelovice. Iz Dražgoš je 1 h 15 min.

S cestnega križišča nadaljujemo pot po cesti na desno. V kotanji na levi strani opazimo planino Kališnik z opuščeno planšarijo. Po 10 min. od križišča nas kažipot ?Vodice? usmeri s ceste levo na gozdni kolovoz, ki kmalu postane široka gozdna pot. Pridemo na majhno jaso z mlakužo. Še nekaj minut, pa smo na gozdni cesti. Po njej gremo nekaj korakov levo, potem pa zavijemo desno po gozdnem kolovozu. Po valoviti planoti s smrekovimi gozdovi pazimo na markacije, da na razpotjih ne zaidemo s prave poti. Po 30 min. od odcepa s ceste nad planino Kališnik pridemo do majhne brunarice sredi gozda. Po stezi mimo nje se povzpnemo na bližnji rob, od tam pa se po gozdni poti spustimo do gozdne ceste, po kateri zavijemo levo. Po nekaj minutah jo zapustimo in nadaljujemo desno po gozdnem kolovozu zložno navzgor do bližnjega razpotja. Naprej gremo po levem kolovozu, ki postane lepa, precej ravna gozdna pot. Po 10 min. od odcepa z gozdne ceste pridemo na široko gozdno cesto, po kateri gremo levo do križišča več gozdnih cest. Od brunarice smo hodili 40 min.

Takoj za križiščem sprva nadaljujemo pot desno po ožjem gozdnem kolovozu, ki se zložno vzpenja in po petih minutah pride do gozdne ceste na desni strani. Nadaljujemo po gozdnem kolovozu, ki se zložno spušča. Kmalu prečkamo gozdno cesto, potem pa se še naprej spuščamo do male jase s spomenikom, na katerem piše, da je bil na tem kraju 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon. Od cestnega križišča smo hodili 15 min. Pri spomeniku je razpotje planinskih poti: desna pot pelje po s. robu planote na Jamnik, nas pa kažipot ?Vodice? usmeri proti Partizanskemu domu. Lepa pot se spušča po gozdnatem hrbtu med globoko grapo potoka Hrenovec na desni in grapo na levi. Pridemo na travnat vršiček, s katerega se odpre pogled proti Karavankam. Sledi precej strm spust in po 15 min. od spomenika smo že na Vodiški planini.

Planinska postojanka:

Foto: Avtor



Opis:

Z Vodiške planine do Soriške planine bomo ves čas hodili po cestah. Bližnjic ni. Ne oddaljujmo se od markirane poti, saj se sredi obsežnih gozdov lahko izgubimo.

Od Partizanskega doma gremo po gozdni cesti najprej zložno navzdol do 2 km oddaljenega razpotja: desna cesta pelje v Lipnico in Radovljico, TV pa nadaljuje po levi proti Rovtarici. Po pol km se levo odcepi gozdna cesta na Mošenjsko planino, nas pa desna vodi po precej ravni gozdni planoti do 2 km oddaljenega razpotja; po levi bi prišli na planino Martinček, kjer je naselje za gozdne delavce, mi pa gremo po desni.


Ni opisa

Opis:

Pot se zložno spušča po s. strani Dovskega vrha (1322 m). Po nekaj več kot 3 km se na desno odcepi gozdna cesta proti Ledeni dolini, naša pot pa gre po levi. Po nekaj manj kot kilometru smo na novem razpotju: desno se odcepi gozdna cesta pod Črni vrh, TV pa gre po levi, boljši cesti zložno navzdol. Na desni strani se odpre pogled na Pokljuko in Julijce. Še nekaj več kot pol kilometra je do razpotja tik nad Selško planino. Leva gozdna cesta pelje na Radovljiško in Mošenjsko planino, desna s TV pa na Rovtarico. Na desni strani ceste je obsežna Selška planina s planšarskim naseljem. Ob cesti je spomenik padlim borcem NOV, na njem pa piše:

»Ta kraj je s svojo krvjo posvetilo
17 borcev Prešernove brigade,
ki so 19. 6. 1944 padli v boju z Nemci.
Šli ste za klicem domovine
in hrabro zrli smrti v oči,
kakor v rodni dom ste hiteli v planine,
mrtvim planine postale so dom za vse dni.«

Od spomenika se cesta precej spušča proti Rovtarici. Po nekaj manj kot kilometru se desno odcepi gozdna cesta v Gladko dolino in do počitniškega doma Goričane, naša pot pa gre naravnost navzdol. Še pol kilometra in že smo na Rovtarici. Od Partizanskega doma je 2 h 30 min.

Rovtarica, 1100 m, je prostrana planina z gozdarskim naseljem in pomembnim cestnim križiščem. Na cestnih kažipotih beremo, da je do Škofje Loke 28 km, v Bohinjsko Bistrico 15 km in na Vodiško planino 11 km.

Z Rovtarice nadaljuje TV po regionalni cesti proti Bohinjski Bistrici. Po pol kilometra se levo odcepi gozdna cesta proti Ratitovcu. Nadaljujemo ves čas po regionalni cesti, ki se zložno spušča proti Bitenjski planini s planšarskim naseljem na desni strani nekoliko pod cesto; z Rovtarice do odcepa ceste na planino je 7 km.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa

Opis:

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.


Ni opisa

Opis:

Cesta s TV, ki se zelo zložno vzpenja po mešanem gozdu, pride po 5 km na Bohinjsko sedlo (1277 m), prelaz med dolino Selške Sore in Save Bohinjke na sz. strani. Pred prihodom na prelaz vidimo na desni strani ceste strmo gozdnato pobočje gore Čeviž (1535 m), sosede nekoliko višjega Možica. Na prelazu nas pozdravi tabla "Dobrodošli v občini Železniki".

višina: 1260 m Bohinjski preval

Ni opisa

Opis:

Na obširni planoti ob cesti je velik parkirni prostor, zaseden zlasti pozimi; tam je tudi okrepčevalnica, v kateri hranijo žig TV.

višina: 1303 m Koča na Soriški planini

Ni opisa

Opis:

Od Brunarice se vrnemo na cesto Bohinjska Bistrica–Podrošt, po kateri zavijemo desno proti Sorici. Po 10 min. skrajšamo cestni ovinek po gozdni stezi na desno. Po cesti gremo zložno približno 10 min. navzdol do električnega droga A, tam pa spet zavijemo desno po bližnjici, ki seka cestni ovinek. Mimo počitniške hišice Zgornja Sorica 59 pridemo pri križu spet na cesto. Sledi približno 15 min. zložnega spusta do ostrega zavoja. Levo pod cesto je grapa, nad njo skalovje na jz. strani vrha Tonderškofel (1326 m), desno nad cesto pa v. skalnato pobočje Dravha.

višina: 1109 m V toru

Ni opisa
0.9 km, 10 minut V toru - Izvir Sore

Opis:

Na ostrem ovinku zapustimo cesto in zavijemo desno po široki poti do bližnjega razpotja, na katerem se z desne priključi LPP z Lajnarja in Dravha. Široka pot se spusti po jv. pobočju Dravha. Desno pod potjo je smrekov, nad potjo bukov gozd. Strmina je kar precejšnja. Po 15 min. smo na razpotju: LPP zavije levo na cestno križišče in v Sorico.

višina: 925 m Izvir Sore

Ni opisa

Opis:

TV se po gruščnatem kolovozu spusti na cesto Sorica-Petrovo Brdo. Odpre se prelep pogled na Sorico. Na tabli "Sorica, Groharjeva vas" ob cestnem križišču, 200 m levo, ob podobi Groharjevega Sejalca piše:

"Vasica nosi v sebi lepoto,
svetlobo jutra, tišino noči.
Vasica nosi v sebi ljubezen,
pesem, veselje otroških oči.
Vasica nosi v sebi zvestobo
do hiše domače in rodne prsti.
Pridi popotnik, postoj, se naužij!"

Če nam dopušča čas, se odzovimo prijaznemu vabilu ene najlepših slovenskih vasi. S Soriške planine do ceste smo hodili 60 min.
Po asfaltirani cesti zavijemo desno proti Petrovemu Brdu. Cesta je najprej speljana po jv. strmem pobočju Dravha in se zelo zložno vzpenja. Večkrat se odpre pogled na Sorico, pred nami pa se dviga stožčasti Hoč. Po približno 30 min. se z leve iz Sorice priključi LPP, ki nas bo spremljala na Porezen.

višina: 866 m Štodler (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah prečkamo potok, potem pa se cesta začne zložno spuščati po j. pobočju Lajnarja proti Petrovemu Brdu. Levo pod pobočjem je globoka dolina Zadnje Sore. Kmalu zagledamo cesto, ki iz Škofje Loke pripelje po dolini. Tik preden se ovinkasto vzpne na Petrovo Brdo, so ob njej poslopja nekaj domačij. Po 70 min. hoje po cesti smo na Petrovem Brdu.

višina: 806 m Koča na Petrovem brdu
Planinska postojanka:

Dom stoji od 15.avg.2000 na razvodju med jadranskim in črnim morjem,na stičišču Baške grape in selške doline. Mimo koče vodi šest planinskih SPP, evropska pešpot E7, Via Alpina, škofjeloška planinska pot, pot vezistov in kurirjev ter geološka pot,pa tudi loška kolesarska pot.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Gremo po gozdni poti na Petrovo brdo. Pot skozi gozd in po senožetih, razgled na Spodnje Bohinjske gore in Ratitovec.

Petrovo brdo je preval 804 m in naselje na njem, čezenj gre cesta iz Selške doline v Baško grapo, razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.

višina: 946 m Rovtar (razpotje)

Ni opisa
3.2 km, 1 ura 50 minut Rovtar (razpotje) - Pohoški Kup

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo mimo kmetije Rovtar.

višina: 1541 m Pohoški Kup

Ni opisa

Opis:

Ko postane steza po 15 min. položnejša, zagledamo v bližini vrh Porezna, tik pod njim pa planinski dom. Kmalu gremo mimo nekdanje propadajoče italijanske vojašnice, potem pa zložno na travnato sleme med Pohoškim Kupom in Poreznom. S slemena se odpira širok razgled na vse strani; zlasti lepo vidimo na desni globoko Baško grapo in nad njo pobočja z vasicami Stržišče, Kal in Bača pri Podbrdu. Pot nadaljujemo po slemenu proti domu. Nekaj korakov pred domom pripelje s planine Medrce slab kolovoz. S Trtenske planine je 45 min.

Planinska postojanka:

Dom stoji na severni strani malo pod vrhom Porezna (1630 m). Prvo kočo, ki je stala na vrhu, je zgradila Cerkljanska podružnica SPD in jo odprla 11. avgusta 1907. Leta 1922 je kočo zasedla italijanska obmejna straža; od nje so leta 1945 ostale le ruševine. PD Cerkno je leta 1946 sklenilo, da ne bodo obnovili stare koče, temveč da bodo v planinsko postojanko preuredili italijansko vojašnico tik pod vrhom. Kočo so odprli 14. avgusta 1949. Leta 1974 so kočo poimenovali po narodnem heroju Andreju Žvanu-Borisu (1915-1945), ki je padel v bojih z Nemci na Poreznu 24. marca 1945. Leta 1980 so se lotili obnove in dogradnje. Nad zidanim pritličjem so zgradili leseno drugo etažo, stare prostore pa obnovili. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli 14. septembra 1986. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 31 postelj, na skupnem ležišču pa 33 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v prvem gostinskem prostoru lončena peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Leta 1998 so na koči montirali tudi fotovoltaični sistem za oskrbo koče z električno energije v okviru akcije ekološka sanacija planinskih koč.