Išči po točkah

Začetek: Tržaška koča na Doliču

Konec: Pogačnikov dom na Kriških podih

Razdalja: 8.9 km Čas hoje: 4 ure 40 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 2145 m Tržaška koča na Doliču
Planinska postojanka:

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.



Opis:

Od Tržaške koče do Luknje bomo hodili po tovorni poti mulatjeri (it. mulatiera), ki jo je zgradila italijanska vojska po 1. svetovni vojni vzdolž nekdanje državne meje; žal jo je ponekod že načel zob časa. Na s. strani koče nam pokaže kažipot začetek poti. Po nekaj korakih se odcepi na desno zahtevna pot čez Zaplanjo na Triglav. Mulatjera s SPP se spušča po z. strmalih triglavskega masiva nad grapo pod prepadnimi obronki Kanjavca na levi. Kmalu pod Doličem se odcepi na levo zelo zahtevna pot prek prepadnega s. ostenja Kanjavca na Prehodavce.


Ni opisa
3.2 km, 1 ura 10 minut Pot na Prehodavce (razpotje) - Korita

Opis:

Naša pot se zložno spušča v ključih Pod steno na j. strani obširne planote Zelenica (Vrh Zelenic, 2468 m). Na levi pada pod nami razdrapan skalnat svet na s. strani Kanjavca proti zatrepu Zadnjice. S poti se odpirajo lepi pogledi na ostenja Kanjavca, Vodnikovega Vršaca in Zadnjiškega Ozebnika v bližini ter na vrhove, ki obdajajo Trento od Velikega Špičja in Velike Tičarice prek Bavškega Grintavca in Pelcev do Jalovca; na s. se v bližini pne Pihavec. Seveda moramo paziti na varen korak, ker je mulatjera posuta s kamenjem in ponekod poškodovana. Sprva gola pobočja ob poti so čedalje bolj poraščena z rušjem in redkimi macesni. Ko se strmina poveča proti grapi Korit, se pot v številnih ključih spušča in napravi velik ovinek pod skalnim Skokom proti razpotju (ok. 1500 m) nad Koriti. Od Tržaške koče do razpotja smo se spuščali 1 h 30.

Korita so globoka zareza, ki se vleče iz zatrepa Zadnjice do prevala Luknja; divja grapa ni prehodna, zato so zgradili mulatjero po pobočju nad njo.

višina: 1502 m Korita
Korita

so globoka zareza, ki se vleče iz zatrepa Zadnjice do prevala Luknja; divja grapa ni prehodna, zato so zgradili mulatjero po pobočju nad njo. Z razpotja se spušča mulatjera v zatrep Zadnjice v Planjo, odkoder pelje gozdna cesta po dolini v Trento.


1.4 km, 50 minut Korita - Luknja

Opis:

Z razpotja se spušča mulatjera v zatrep Zadnjice v Planjo, odkoder pelje gozdna cesta po dolini v Trento. SPP se na razpotju obrne po mulatjeri navzgor proti Luknji. Številne okljuke lajšajo vzpon po strmem pobočju nad Koriti ob mogočni pregraji Zelenic. Na drugi strani grape se vleče greben Pihavca od planine Zajavor (1479 m) na j. strani prek Malega Pihavca (2185 m) do Pihavca (2419 m). Pobočja pod jz. robom Plemenic, po katerih se vzpenja naša pot, so čedalje bolj gola. Po uri in pol vzpona od razpotja pridemo na preval Luknja.

višina: 1761 m Luknja

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.



Opis:

S prevala nadaljujemo SPP na levo navzgor na travnata pobočja v vznožju Pihavca, ki so v začetku precej strma. Poleti je tod veliko gorskega cvetja. Dobro uhojena steza nas po 20 min pripelje do prvega skalnatega praga, ki ga premagamo ob žični vrvi. Steza se še naprej strmo vzpenja po travnatih strmalih; vmes se je treba povzpeti še čez nekaj skalnatih pragov. Ko se travnat svet izravna, smo na robu velike krnice med Pihavcem, Vrhom nad Kamnom in Bovškim Gamsovcem. Nad krnico vidimo ostri nasekan greben, ki se vleče od Pihavca do Gamsovca. SPP nas iz krnice popelje na desna travnata pobočja. Steza se v ključih dviga po dokaj širokem razpotegnjenem grebenu, imenovanem V robeh. Ko po ploščati polički prečimo skalno zaporo, pridemo kmalu na položen greben Sovatna, nad katerim se pobočja strmo vzpenjajo proti vrhu Bovškega Gamsovca. Steza nas po grebenu pripelje do izpostavljene prečnice. Z žično vrvjo zavarovana steza je varno vrezana v strmino. Strma jv. pobočja Gamsovca skoraj navpično padajo v zatrep doline Vrat. Na vršni greben stopimo le pet minut pod vrhom. SPP se vrhu sicer izogne, vendar se nanj splača povzpeti zaradi lepega razgleda. Čez kratek skalnati prag se ob žični vrvi povzpnemo na ozek greben in po njem na vrh.

Z Luknje na vrh Bovškega Gamsovca je 2 h. Del poti po grebenu pod vrhom je uvrščen med zahtevne poti.

višina: 2374 m Bovški Gamsovec
Vrh:

Bovški Gamsovec (2392 m) je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. Proti Bukovlju v zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti visokogorski kraški planoti Kriški podi pa kratko razbito pečevje. Na s. se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na j. pa proti Luknji.

Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na mogočno, prek 1000 m visoko njegovo sevemo steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi jezerci in Pogačnikovim domom, četrto pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se od v. proti z. zvrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta na j. strani Spodnjega Kriškega jezera.



Opis:

Z vrha se vrnemo na stezo na v. strani vrha, po kateri smo prišli z Luknje. Tu gremo proti s. po grebenu, ki se spušča proti prevalu Dovška vratca med Bovškim Gamsovcem in Stenarjem. Kmalu se skozi ozek preduh spustimo na levo v z. steno grebena, ki strmo pada do melišča na v. robu Kriških podov. Po ozkih poličkah, zavarovanih s klini in žično vrvjo, se spustimo na melišče, ki ga vidimo pred seboj ves čas spusta z vrha. Pot po melišču se zložno spušča na preval Dovška vratca (2180 m), imenovanem tudi Vrata, kjer se pridružimo poti, ki pelje iz Vrat čez Sovatno in se nadaljuje proti Pogačnikovem domu.

višina: 2182 m Dovška vratca

Ni opisa

Opis:

Pot se zlažno spušča čez škrapljaste gredine in kotanje Kriških podov. Kmalu zagledamo na bližnji obli kopici Pogačnikov dom in na j. strani podov Spodnje Kriško jezero. Na levo se odcepi zahtevna pot na Pihavec (2419 m).

višina: 2142 m Dovška vratca (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še 10 minut in smo pri domu.

Planinska postojanka:

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.