Išči po točkah

Začetek: Andrejev dom na Slemenu

Konec: Frischaufov dom na Okrešlju

Razdalja: 52.4 km Čas hoje: 23 ur 5 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 1089 m Andrejev dom na Slemenu
Planinska postojanka:

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.


test



Opis:

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

višina: 1082 m Tolsti vrh (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

višina: 1185 m Tolsti vrh

Ni opisa
4.3 km, 1 ura 20 minut Tolsti vrh - Kramarica (razpotje)

Opis:

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

višina: 1125 m Kramarica

Ni opisa

Opis:

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

višina: 1156 m Kramarica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

višina: 1169 m Smrekovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP gre po cesti (kažipot: do doma 1 uro), ki se zložno vzpenja po v. gozdnem pobočju Smrekovca. S poseke vidimo Sv. Križ nad Belimi Vodami in Šaleško dolino. Ko se cesta obrne z v. na j. pobočje, se precej zravna. Po pol ure hoda s križišča se odcepi navzdol slabša gozdna cesta, mi pa nadaljujemo po desni proti robu, ki ga vidimo pred seboj. Po nekaj minutah se odcepi na desno pot proti 10 min oddaljenemu domu. Z leve se pridruži pot iz Šoštanja.


Ni opisa

Opis:

Po kratkem vzponu pridemo iz gozda na obsežni planinski pašnik in po njem do planinske postojanke.

višina: 1375 m Dom na Smrekovcu
Planinska postojanka:

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.



Opis:

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini.

višina: 0 m Krumpaška planina

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 30 minut Krumpaška planina - Komen (razpotje)

Opis:

Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1013 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

višina: 1644 m Komen (razpotje)

Ni opisa
1.3 km, 15 minut Komen (razpotje) - Hlipovec

Opis:

Z uravnave se SPP malo pod kapelico spusti proti gozdu na z. strani in po sprva precej strmem z. pobočju Komna. Nekaj minut moramo paziti, ker je pot kamnita in ponekod čez korenine in po jarkih tudi nerodna, zlasti če je mokra. Po 15 min se pot priključi na gozdni kolovoz, po katerem se še naprej spušča na travnato jaso s prevalom Hlipovec (1453 m). Na začetku jase opozori napis, da je 70 m pod potjo izvir vode. Malo naprej je križišče poti proti Komnu, Travniku, na Ljubno ob Savinji in v Črno na Koroškem. To je bil nekdaj, ko še ni bilo avtomobilov, pomemben prehod med Zgomjo Savinjsko in Mežiško dolino.

višina: 1451 m Hlipovec

Ni opisa
2.6 km, 50 minut Hlipovec - Koča na Travniku

Opis:

S prevala gremo proti z. po kolovozu, ki se zložno dviga med malinami ter mladimi macesni in smrekami po glavnem hrbtu Smrekovškega pogorja. Po 10 min pridemo na v. gozdnato pobočje Travnika, po katerem se pot 15 min dokaj strmo dviga, potem pa se precej zravna in preide z v. na j. pobočje. Z leve se priključi pot z Ljubnega mimo nekdanje partizanske Bolnice Celje, potem pa ozka pot postane široka. Kmalu pridemo iz gozda na obsežen travnik in po njem do planinske postojanke na drugi strani travnika. S prevala Hlipovec 45 minut.

S Komna do Koče na Travniku je 1 h 15.

višina: 1546 m Koča na Travniku
Planinska postojanka:

Koča stoji na prostrani planini malo pod vrhom Velikeg Travnika (1637 m), na polovici Slovenske planinske poti med Smrekovcem in Raduho. Ljubenski planinci so najprej postavili zavetišče; graditi so ga začeli leta 1976, slovesno so ga odprli 27. avgusta 1978. Poimenovali so ga po Anteju Tevžu (1894-1971), velikem ljubitelju planin, pesniku in komponistu. Zavetišče sčasoma ni več ustrezalo potrebam planincev, zato so se v PD Ljubno odločili, da ga povečajo. Leta 1988 so začeli s pripravami za gradnjo, naslednje leto so zavetišče povečali, leta 1990 pa so postojanko dokončali in opremili. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene postojanke, ki so jo preimenovali v Koča na Travniku, je bila 2. septembra 1990. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ob sobotah, nedeljah in praznikih; za večjo skupino planincev, ki se vnaprej napove, jo odprejo tudi med tednom. Postrežejo le s toplimi in mrzlimi napitki in pijačami; hrano pripravijo le za večje skupine po poprejšnjem dogovoru. V jedilnici je 24 sedežev, pri mizah pred kočo pa 50; v dveh sobah je 16 ležišč, na skupnem ležišču nad gospodarskim poslopjem pa 6; WC, tekoča voda ob koritu pred kočo; v jedilnici je peč; plinska razsvetljava.



Opis:

Od koče gremo po travniku malo navzgor do poti, ki ga prečka. Kažipot pove, da moramo na levo v gozd. Malo se spustimo, potem pa nas široka ravna pot popelje po gozdnatem z. pobočju Travnika. Kmalu smo pri studencu dobre vode, potem pa nadaljujemo pot po j. strani glavnega slemena. Večkrat se nam odpre lep razgled na bližnjo Raduho in globoko na j. strani na ozko dolino potoka Dupljenika. Približamo se strmemu Presečnikovemu vrhu (1573 m).

višina: 1571 m Presečnikov vrh

Ni opisa

Opis:

S slemena pridemo v široko travnato sedlo na v. strani vrha, zavijemo prvič na dosedanji poti čez Smrekovško pogorje na severno stran; globoko pod nami je dolina Bistre. Po gozdnatem pobočju se spustimo v malo travnato sedlo, od tod pa nekaj minut strmo navzgor, potem pa se spet spuščamo. Pot po bukovem gozdu je sprva ponekod ozka in nagnjena, zato je treba malo paziti, če je mokra. Pridemo v malo sedlo, odkoder je zelo lep pogled na Peco. Pot nadaljujemo po poraščenem slemenu, odkoder lepo vidimo Raduho in planino Javorje. Ob poti je na bukvi pritrjena tabla, na njej sporoča Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, da je tu gozdni rezervat Bela peč. Pot se potem spusti po smrekovem gozdu na prelaz Bela peč (1353 m); od Koče na Travniku smo hodili 50 min. Na prelaz pripeljeta gozdna cesta iz Črne na Koroškem po dolini Bistre in Vrtačnikovega potoka ter markirana pot iz Črne, 2 h 45. Prelaz ločuje andezitno Smrekovško pogorje in apnenčasto Raduho. Tu je tudi planina enako imena, kjer pasejo živino kmetje iz Bistre. Prelaz in planina sta dobila ime po bližnjem vrhu Bela peč (1423 m) na koroški strani pogorja.

višina: 1352 m Planina Vodol

Ni opisa
3.1 km, 1 ura 30 minut Planina Vodol - Planina Javorje

Opis:

S prelaza se pot malo dvigne po hribu na nasprotni strani, potem pa se precej strmo spusti na planino Vodol; pri spustu moramo biti malo pozorni, ker hojo otežujejo privrhnje korenine in kamenje. Na začetku planine je pastirska koča, malo naprej korito in vodovodna pipa, nad planino pa lovska koča. Nekaj korakov po ravnem in že smo na gozdni cesti, ki pripelje iz Strug med Ljubnim in Lučami. Od Bele peči 20 minut.

Z Vodol nadaljuje SPP po jz. gozdnatem pobočju nad planino. Pot se najprej zložno, potem pa bolj strmo dviga po v. pobočju Jelovca (1845 m). Ko preide z v. na j. stran, strmina popusti. Po 30 min vzpona pridemo na prostrano planino Javorje na j. strani Jelovca. Pot po planini se zložno dviga proti pastirskim stanom in še naprej proti robu na z. strani planine. Lep razgled na Smrekovško pogorje, Menino, Veliki Rogatec in v globel Zgornje Savinjske doline. Na robu stopimo na kolovoz, ki povezuje planino Javorje s planino Loka. Kolovoz nas popelje mimo vrtač in brezna Snežnica, v katerem je včasih sneg tudi poleti. Kmalu se začnemo spuščati proti planini Loka in do planinske koče. S planine Vodol uro hoda.

Od Koče na Travniku do Koče na Loki pod Raduho je 2 h 30.

višina: 1649 m Planina Javorje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1529 m Koča na Loki pod Raduho
Planinska postojanka:

Koča stoji na planini Loka na vzhodnem pobočju Raduhe, tik nad gozdno mejo. Prvo kočo je tu zgradila leta 1910 Savinjska podružnica SPD; odprli so jo 29. junija 1910. Med NOB je koča pogorela. Po osvoboditvi je Gozdno gospodarstvo Nazarje postavilo za svoje potrebe novo kočo; leta 1950 jo je prevzelo PD Celje in jo odprlo 1. novembra 1950; jeseni 1954 jo je prepustilo PD Solčava, to pa leta 1956 novemu PD Luče ob Savinji. Večkrat so jo dograjevali in obnavljali, zadnjič v letih 1974 in 1975; 10. julija 1976 jo je upepelil požar. Takoj so začeli graditi novo, precej večjo kočo; PD Luče jo je ob pomoči domačinov, sosednjih PD, Savinjskega MDO, PZS in delovnih organizacij iz občine Mozirje leta 1978 dogradilo in jo svečano odprlo ob 10. dnevu planincev, 10. septembra 1978.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine nad 10 oseb pa po dogovoru tudi ob drugem času. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 45 postelj, na skupnem ležišču pa 40 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v večji gostinski sobi kmečka peč; tekoča voda, fotovoltaični agregat za elektriko in mala čistilna naprava oboje iz sredstev programa PHARE IZ leta 2001, mobitel.



Opis:

Nad kočo prestopimo ograjo in gremo zložno navzgor po travnati dolini Loke do bližnjega razpotja: pot naravnost pelje na Durce, SPP pa zavije na levo v hrib, porasel z gozdom. Kmalu strmina popusti, pot pa se zvije med drevjem, rušjem in po malih zelenicah proti jz. pobočju Male Raduhe. Po nekaj minutah zložnejše hoje se dobro izhojena pot začne vzpenjati po kraškem razjedenem svetu, poraslem z rušjem in redkimi macesni, proti sz. proti vrhu Male Raduhe. Odpirajo se lepi razgledi proti jugu in vzhodu. Po uri hoje od koče pridemo na razpotje: desna pot pelje na Durce, po levi bomo šli na vrh Velike Raduhe.

višina: 2014 m Velika Raduha (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Z razpotja nadaljujemo SPP naravnost po zgornji poti, ki preči jv. pobočje Male Raduhe. Po skoraj vodoravni poti med rušjem pridemo do škrbine Durce (1910 m) med Malo Raduho in Lanežem. Z vrha do Durc smo hodili 45 min. Na s. strani zagledamo globoko pod seboj planino Grohat s planinsko kočo. Skozi škrbino je star in najbližji naravni prehod med planinama Loka in Grohat; ime Durce pomeni vrata med obema planinama. Na Durce pripelje tudi direktna pot od Koče na Loki.

višina: 1912 m Durce

Ni opisa

Opis:

Z vrha škrbine se spustimo desno ob kratkem skalnem pragu; pri spustu nam pomaga žična vrv (ta del poti je uvrščen med zahtevne poti), do žleba med Lanežem in Malo Raduho. Po žlebu pridemo po precej strmi gruščnati stezi do obsežnega melišča pod Malo Raduho; ob njegovem zgornjem robu tik pod steno gremo precej strmo navzdol do gozdnatega roba nad nekdanjo planinsko kočo, ki jo je porušil snežni plaz. Tu se odcepi na levo zelo zahtevna "Jurharjeva pot" na Veliko Raduho.

višina: 1622 m Jurharjeva pot (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Naša pot pa zavije mimo ostankov porušene koče in Koče GRS navzdol po planini Grohat do nove koče. Pri porušeni koči gre na levo stara pot proti Rogovilcu in Solčavi ter se malo niže združi z novim priključkom SPP od Koče na Grohatu proti Rogovilcu.

višina: 1459 m Koča na Grohatu pod Raduho
Planinska postojanka:

Nova koča na Grohatu stoji na Grebenški izboklini na planini Grohat med Malo Raduho in Lanežem. Prvo planinsko zavetišče na Grohatu so mežiški planinci odprli 20. junija 1948. Leta 1969 so začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 12. avgusta 1973 ob proslavljanju 80-letnice ustanovitve SPD. Februarja 1986 je kočo, ki je stala 100 metrov višje od sedanje, do temeljev porušil snežni pršni plaz. Zato so se odločili, da bodo novo kočo zgradili malo niže, na pred plazovi varnem delu planine. Temelje s podkletitvijo in kletno ploščo so zgradili leta 1987. Naslednje leto so nadaljevali z zidarskimi deli, leta 1989 pa postavili po naročilu društva izdelano montažno leseno poslopje. V skladu s finančnimi možnostmi so nadaljevali z gradbenimi in instalacijskimi deli ter opremljanjem prostorov. Kočo so slovesno odprli 14. septembra 1991 ob 65-letnici društva. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, v točilnici pa 20; v 5 sobah je 50 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; WC, umivalnici s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika. PD Mežica je leta 2005 v okviru ekološke sanacije planinskih koč  zgradilo pri koči malo čistilno napravo.



Opis:

Kažipot pri ograji na j. strani koče pokaže stezo, po kateri bomo začeli spust v dolino Savinje. Steza se spusti po gozdu okrog skrajnega s. roba grebena Male Raduhe in se po 15 min združi s staro potjo, ki pride z Durc naravnost mimo stare porušene koče. Po gozdnatem podnožju sz. ostenja Raduhe se spuščamo v plitvo grapo Lipni plaz. Na desni je pod strmim pobočjem globoka grapa potoka Klobaša. Zaobidemo skalno ostenje med Lipnim plazom in Dolgim plazom, odkoder se vzpnemo na zložno gozdnato sleme, ki se razteza med Raduho in Velikim vrhom (1279 m). Na vrh se ne povzpnemo; pot se zložno spusti na Tolstovršnikovo planino Javorje na j. strani Velikega vrha. Od Koče na Grohatu smo hodili 1 h 15.

S planine Javorje nadaljujemo hojo po kolovozu, ki se spušča po gozdu do velike kmetije Tolstovršnik (965 m) na razglednem pomolu nad Savinjo, odkoder je lep pogled na ostenje Raduhe in na Solčavo v ozki dolini Savinje. S planine Javorje 20 min. Stanovanjska hiša je bila zgrajena leta 1703, na njej je freska sv. Treh kraljev. Od Tolstovršnika lahko pridemo po markirani poti v Solčavo; če nam dopušča čas, ali če ne bomo nadaljevali poti skozi Robanov kot na Ojstrico, obiščimo to prijazno vasico. SPP se od Tolstovršnika strmo spusti v ključih sprva po travnatem, potem gozdnatem jv. pobočju pomola v dolino ob Savinji, kamor stopimo pri kmetiji Grobelnik. Skozi zaselek novih hiš v Suhem Dolu pridemo na regionalno cesto Luče - Solčava; po cesti ob žuboreči Savinji gremo navzdol do kilometer oddaljenega gostišča Rogovilec. Od Tolstovršnika 45 minut.

Od Koče na Grohatu do Rogovilca je 2 h 30.

višina: 604 m Robanov kot

Robanov Kot, 590 do 1220 m, 139 preb., je naselje samotnih in hribovskih kmetij v istoimenski dolini ter v dolini Savinje med Solčavo in Iglo. Naravno središče naselja je pri gostilni Rogovilec, kjer se odcepi gozdna cesta v Robanov kot in kjer je tudi AP. V dolini Savinje je poleg kmečkih tudi več drugih hiš. Dolina in naselje imata ime po Robanovi kmetiji, ki je največja v kotu. Tu je bil doma Jože Vršnik - Robanov (1900 - 1973), zbiratelj ljudskega blaga in imenoslovja na Solčavskem ter ljudski pesnik; veliko njegovih prispevkov je objavil tudi Planinski vestnik. Glavni vir dohodkov kmetov dajejo gozdovi in živinoreja. Bevškova kmetija ob Savinji ter Pečovnikova in Govčeva v spodnjem delu Robanovega kota se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom.



Opis:

Pri Rogovilcu zavijemo po brvi čez Savinjo in po bližnjici navzgor po klancu čelne groblje do gozdne ceste v Robanov kot. Po precej ravni cesti gremo mimo Pečovnikove in Govčeve kmetije do Robanove domačije. Malo pred Govcem se na desno odcepi pot mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na Strelovec. Pred seboj imamo značilni pogled na Ojstrico in Krofičko z Robanovo domačijo v ospredju. Po 20 min pridemo do Robana. 

višina: 703 m Roban (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

višina: 892 m Robanova planina

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.


2.8 km, 2 uri 25 minut Robanova planina - Molička planina

Opis:

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

višina: 1754 m Molička planina

Prva planinska koča.



Opis:

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.


Ni opisa

Opis:

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

višina: 1896 m Mala Ojstrica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

višina: 1809 m Kocbekov dom na Korošici
Planinska postojanka:

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.



Opis:

Pri Kocbekovem domu se takoj zagrizemo v strmino j. pobočja Ojstrice. Steza se sprva dviga med rušjem in kamnitimi grebenčki, se malo zravna po travnem pobočju vrtače ter se po grušču vzpne do prvega odcepa poti na Škarje; od doma 30 min.

višina: 1999 m Korošica (razpotje)

Ni opisa

Opis:

SPP na Ojstrico zavije od razpotja malo desno, potem pa se dviga naravnost vkreber po z. delu Ojstričinega j. pobočja. Ko smo čez zelenico, se steza vzpne po grušču do drugega odcepa poti na Škarje. Planinci, ki nadaljujejo pot na Kamniško sedlo, po navadi pustijo tukaj nahrbtnik; od prvega odcepa 30 min.

višina: 2147 m Pod Roglji (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Na razpotju zavijemo na desno. Steza se po skalnem pobočju jz. grebena Ojstrice, kjer so izpostavljena mesta zavarovana s klini in žično vrvjo, spusti na melišče in po njem naprej proti Skorjam. V srednjem delu melišča se z leve priključi pot s Korošice. Kmalu se z melišča vzpnemo v ključih po strmem travnatem pobočju na skalni greben med Ojstrico in Lučko Babo, imenovan Škarje; zanj so značilni stolpi in ostri roglji. Na prehodnem delu grebena je pomembno križišče planinskih poti (2141 m): mimo Koče na Klemenči jami v Logarsko dolino, čez Lučko Babo na Planjavo, na Ojstrico in na Korošico.

višina: 2173 m Škarje

Ni opisa
0.9 km, 30 minut Škarje - Lučka Baba

Opis:

Na križišču nam kažipot pokaže smer proti Planjavi. Ta pristop na Planjavo sta leta 1893 odkrila Fran Kocbek in Blaž Plaznik. Steza se dviga na j. strani glavnega grebena Ojstrica-Planjava. Najprej premagamo kratko strmo travno vesino, potem pa nas zagruščena steza pripelje na položno travno vršino tik pod vrhom Lučke Babe (2244 m) na njegovi j. strani. V nekaj korakih naravnost navzgor lahko dosežemo vrh, s katerega pa se moramo vrniti na stezo na j. strani vrha, čeprav SPP ne pelje na vrh.

višina: 2326 m Lučka Baba
Vrh:

Lučka Baba, imenovana tudi Lučka Brana, je najvišji izrastek v glavnem grebenu med Planjavo in Ojstrico. Zanimiva je j. stran; pod travnato vršino pada pobočje v kratkih prepadih na kraško planjo Petkove njive. Z vrha je lep razgled na vse strani, zlasti na Okrešelj in Logarsko dolino na s., na bližnja soseda Ojstrico in Planjavo. ter proti j. na Petkove njive, Korošico in Lučki Dedec nad njo.


0.8 km, 25 minut Lučka Baba - Debeli sneg

Opis:

SPP pelje naprej na z. del travnatega pobočja, kjer se začne skalni svet. Ob pomoči klinov in žične vrvi sestopimo čez kratek skalni skok, potem pa nas steza pripelje na glavni greben; z vrha 15 min. Z grebena se spet spustimo na j. stran. Po zagruščenem in valovitem visokogorskem kraškem svetu se steza spusti med kotliči, vrtačami in žlebovi do najnižje točke na tem delu poti, kamor smo prišli v naslednjih 15 min. Od tod se. steza spet dvigne in pripelje nad malo ledeniško krnico na v. pobočju Planjave, kjer še pozno poleti leži sneg. Še naprej se vzpenjamo po razdrapanem v. pobočju do prevala pod vzpetino j. pobočja Planjave, kjer se pridruži pot s Korošice čez Petkove njive in Srebrno sedlo. Od najnižje točke do prevala je 20 min.

višina: 2316 m Debeli sneg

Ni opisa

Opis:

Kmalu se odcepi na desno steza na vrh Planjave, kamor je še 10 min. SPP ne vodi na vrh. S prevala na j. pobočju, kjer se je SPP pridružila steza s Korošice, nadaljujemo pot na Kamniško sedlo. SPP se spušča v smeri proti jz. po travnatem površju in raztrganih skalnih odstavkih. Spotoma gledamo pod seboj samotno dolinico Repov kot in dolg nažagan greben Zeleniških špic nad njo. Po 20 min se nam z leve pridruži spodnja pot s Korošice.

višina: 2173 m Sukalnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

višina: 2117 m Sukalnik

Ni opisa

Opis:

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

višina: 1865 m Koča na Kamniškem sedlu
Planinska postojanka:

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

višina: 1914 m Boštjanca

Ni opisa

Opis:

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Planinska postojanka:

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.