Išči po točkah

Začetek: Rudno polje

Konec: Pungrat (razpotje)

Razdalja: 35.9 km Čas hoje: 14 ur 40 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 1344 m Rudno polje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Pozimi ni dostopno z avtom



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1699 m Jezerce (razcep)

Ni opisa
0.1 km, 5 minut Jezerce (razcep) - Jezerce

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1719 m Jezerce

Ni opisa
0.8 km, 35 minut Jezerce - Studorski preval

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1890 m Studorski preval

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1851 m Tosc (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1822 m Na Zagonu

Ni opisa

Opis:

Orientacijsko zahtevna tura.

višina: 1822 m Vodnikov dom na Velem polju
Planinska postojanka:

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2020 m Konjsko sedlo

Ni opisa
0.9 km, 15 minut Konjsko sedlo - Kalvarija

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2085 m Kalvarija

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2515 m Triglavski dom na Kredarici
Planinska postojanka:

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.



Opis:

Izpred Triglavskega doma se spustimo nekoliko navzdol na sedelce pod Malim Triglavom, kjer se razcepijo poti desno v Vrata, levo na Planiko in naravnost na Triglav. S sedelca se vzpnemo po gruščnati rebri naravnost navzgor proti veliki, že od dale vidni markaciji, ki nam pokaže smer v skalovje Malega Triglava. Kmalu se srečamo s klini in z v skalo vsekanimi stopnicami, ki nas popeljejo v levo okrog skalnatega roba. Množica klinov, žične vrvi in vsekane stopinje nam olajšajo vzpon čez dosti strmo in izpostavljeno v. steno Malega Triglava. Ko smo že precej visoko, zavije pot po polički na desno in z nje strmo ob klinih in žični vrvi doseže položnejši greben. Na robu, tik pod slemenom Malega Triglava, se z leve priključi pot s Planike. Kdor je ob vrnitvi namenjen k Planiki, navadno tu pusti nahrbtnik. Še malo vkreber, pa smo na vrhu Malega Triglava (2725 m); za nami je polovica poti.

višina: 2726 m Mali Triglav

Ni opisa
0.7 km, 35 minut Mali Triglav - Triglav

Opis:

Spustimo se na ozek, na obe strani prepaden greben med Malim in Velikim Triglavom. Tega grebena so se najbolj bali prvi obiskovalci Triglava; ko še ni bil zavarovan, so ga morali dobesedno »jahati«. Danes so po grebenu meter visoko napete močne žične vrvi, za katere se držimo, vse skalne ostrine pa so že pred mnogo leti omilili. Greben se zložno spušča proti najnižji grebenski škrbini. Ob poti je spominska plošča koroškemu slikarju Marku Pernhartu (1824-1871), ki je leta 1807 prvi upodobil razgled s Triglava. lz škrbine se ob klinih in žični vrvi dvignemo po strmem grebenskem razu do spominske plošče pesniku Valentinu Vodniku (1758-1819), ki se je leta 1795 povzpel na Mali Triglav. Ploščo sta dala vzidati župnik Jakob Aljaž in Jakob Matjan, kaplan na Jesenicah, ki se je rodil v isti hiši in v isti sobi kot Valentin Vodnik. Na plošči je vklesano:

V spomin VALENTINU VODNIKU,

ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795.

Sklad na skladu se vzdiguje, Golih vrhov kamen zid, Večni mojster ukazuje, Prid zidar seles učit!

Ob 100-letnici postavila Aljaž in Matjan

Kmalu nad ploščo se greben razširi, strmina pa popusti. Ob poti, tik pod vrhom, pokaže puščica na levo k Staničevemu zavetišču, umetno izdolbeni votlini za 4 do 6 oseb, kamor se lahko zatečemo, če nas zaloti nevihta. Takoj nato stopimo na najvišji vrh naše države, Triglav.

Od Triglavskega doma na Kredarici na Triglav je 1 h 15. Vsa pot spada med zelo zahtevne.

višina: 2863 m Triglav
Vrh:

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.


Planinska postojanka:

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.


0.4 km, 15 minut Triglav - Triglavska škrbina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2638 m Triglavska škrbina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2504 m Sfinga (razpotje)

Ni opisa
0.4 km, 10 minut Sfinga (razpotje) - Glava v Zaplanji

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2551 m Glava v Zaplanji

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na s. strani koče nam pokaže kažipot začetek poti. Po nekaj korakih se odcepi na desno zahtevna pot čez Zaplanjo.

višina: 2145 m Tržaška koča na Doliču
Planinska postojanka:

Koča stoji na sedlu Dolič med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Prvo leseno kočo na Doliču so odprli italijanski planinci 14. septembra 1930. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Gorje, ki jo je skupaj s SPD Trst obnovilo. Kočo so odprli 15. avgusta 1948; pozimi 1950/51 jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili malo višje na varnejšem kraju; graditi so začeli leta 1952, odprli pa so jo 26. julija 1953. Imenovali so jo Tržaška koča; stara želja slovenskih planincev iz Trsta je bila, da bi imeli kočo v Triglavskem pogorju, ki pa je niso mogli uresničiti. Tržaška koča stoji na pomembnem križišču planinskih poti, zato je kmalu postala premajhna. V letih 1972 in 1973 so zgradili velik prizidek in ga funkcionalno povezali s staro kočo; svečana otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 19. avgusta 1973. Leta 1993 so vključili mobitel.Koča je odprta od konca junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 130 sedežev, točilni pult; v 22 sobah je 93 postelj, na skupnem ležišču pa 51 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo (če je zadosti vode!!!); gostinski prostor ogrevajo s pečjo in preko sončnih celic s centralno kurjavo. Voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel. Poleg doma je objekt, v katerem je zimska soba s 16 ležišči.


0.4 km, 10 minut Tržaška koča na Doliču - Dolič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na Doliču se od SPP odcepita poti na Hribarice in k Vodnikovemu domu, mi pa gremo naravnost do Tržaške koče, ki jo že vidimo pred seboj.

višina: 2168 m Dolič

Ni opisa
1.1 km, 40 minut Dolič - Preval Hribarice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2365 m Preval Hribarice

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Hribarice (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Vršaki (razpotje)

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Vršaki (razpotje) - Zeleno jezero

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

Planinska postojanka:

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.



Opis:

Od Zasavske koče do Koče pri Triglavskih jezerih nas bo pot vodila po Dolini Triglavskih jezer. Kažipot nas usmeri na pot po golih škrapljastih podih, po katerih se bomo spustili do tretjega jezera. V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera. Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera. Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade. Po 15 min pridemo do Zelenega jezera.

višina: 1994 m Zeleno jezero
Zelenega jezera

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.



Opis:

Pri Zelenem jezeru se pokrajina precej spremeni. Med velikimi ledeniškimi skalami se že pojavijo skromne travne krpe z visokogorskim rastlinjem in cvetjem. Po zložni poti pridemo kmalu do čelne groblje med Veliko Zelnarico (2320 m) na levi in Malim Špičjem (2312 m) na desni; tu jo je pustil ledenik, ki je polzel po dolini. Tudi velike skale je tod odložil ledenik. V stenah Zelnarice vidimo odprtine, odkoder so se odkrušile skale in zgrmele v dolino. Ko prekoračimo ledeniško grobljo in izrazit prag, se dolina razširi, pogled pa se nam odpre na prostrano visoko planoto Komno, oziroma na njen s. del Zgornjo Komno, ki jo na v. strani zapira gorska veriga Zelnaric, Kopice Tičaric z navpičnimi stenami, na z. pa greben Velikega Špičja, Ploskega Vogla in Čela. Pot se zložno spušča proti Jezeru v Ledvici, ki ga vidimo pred seboj. V bližini jezera pridemo do obširnih melišč izpod Zelnarice. Lepa peščena pot nas pripelje nad jezerom do vzhodnega brega. Prav je, da se ustavimo ob jezeru in si vtisnemo v spomin lepoto jezera in gora, ki obkrožajo dolino. Od Zelenega jezera smo hodili 45 minut.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Od Jezera v Ledvici nas lepa pot pelje zložno navzdol po dolini. Pokrajina je čedalje bolj zelena, med žlebiči in skalami je več rušja in macesnov, na skromnih travnatih ravnicah in kotlinicah pa visokogorskega rastlinja in cvetja. Na levi strani poti, malo naprej od jezera, se dvigajo stene trebušaste Kopice (2190 m).

višina: 1766 m Dolina triglavskih jezer

Ni opisa

Opis:

V podaljšku proti j. doline pa se vleče greben Tičaric z Veliko (2091 m) in Malo Tičarico (2071 m). Po 30 min pridemo na nekdanji pašni predel Pri utah, ki pa ga že zarašča rušje in drevje. Tu je okoli leta 1785 postavil znani botanik Karel Zois prvo botanično kočo. Pri utah je odcep poti na Veliko Špičje (2398 m). SPP se še naprej zložno spušča po planotastem svetu ob vznožju melišč pod Tičaricama. Ko zagledamo malo umetno jezero Močivec, smo že blizu Koče pri Triglavskih jezerih. Od Jezera v Ledvici do koče je 1 h.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu zagledamo kočo.

višina: 1689 m Dvojno jezero

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Dvojno jezero - Ruski grob

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Sledi 20 minutni vzpon, po katerem zagledamo jezeri.

višina: 1686 m Ruski grob

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo proti Ruskemu grobu.


Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od Črnega jezera nas vodi dokaj položna pot pod stenami v Lapučniški dolini.

višina: 1327 m Črno jezero
Črno jezero

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.



Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik (1620 m) leži na travnatem prevalu med Pršivcem (1761 m) in strmo Grivo (1757 m); le-ta je v Julijskih Alpah, nad Planino pri Jezeru, v Triglavskem narodnem parku (Fužinarske planine). Zaradi izredne slikovitosti in lepih razgledov sodi Viševnik med naše najlepše planine. Nekdanji pastirski stanovi so v najemu, vendar tega skoraj ne opazimo, saj je planina v veliki meri ohranila nekdanji videz. Ker je v okolici vse polno jam in škrapelj (visokogorski kras), velja hoditi le po nadelanih poteh. Bolj znani sta Majska jama in Brezno pri Gamsovi glavici. Na sami planini je tudi visokogorsko močvirje.

Bregarjevo zavetišče je v nekdanji sirarni. Leta 1982 so razpadajoči objekt vzeli v najem člani tedanjega PD Draga Bregarja - Ljudska pravica in ga leta 1987 prenovljenega dali v uporabo planincem. Postojanka je bila najprej zaprtega tipa, ker ni bilo mogoče nepretrgano dežuranje vso sezono - odpirali so jo le ob sobotah in nedeljah. Leta 1997 pa so začeli dežurati vso poletno sezono in redno sprejemati goste. Za napovedane večje skupine odprejo zavetišče tudi zunaj sezone.

Bregarjevo zavetišče je stalno odprto zadnji teden v juniju, ves julij in avgust ter prvi teden v septembru. V njem dežurajo člani društva PD Draga Bregarja Ljubljana. Strežejo čaj in pijačo. Ležišča: skupna za 12 oseb in 4 v depandansi. Sedeži: 16 v zavetišču in 6 v depandansi, na dvorišču pa 20.

Informacije: v sezoni (od 20. junija do 20. septembra) jih lahko dobite v Bregarjevem zavetišču (031 270 884), za katero skrbi PD Draga Bregarja Ljubljana, Brodarjev trg 5, Ljubljana, ali pri predsedniku društva, Zvonetu Šeretu (041 355 589, 01/546-29-35, e-mail: pddrago.bregar@siol.net).



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1449 m Koča na Planini pri Jezeru
Planinska postojanka:

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1252 m Planina Blato (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1177 m Pungrat (razpotje)

Ni opisa