Išči po točkah

Začetek: Dom v Kamniški Bistrici

Konec: Hudičev most

Razdalja: 89.5 km Čas hoje: 30 ur 40 minut Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označeno

Opis

višina: 601 m Dom v Kamniški Bistrici
Planinska postojanka:

Dom stoji v zgornjem koncu alpske doline Kamniška Bistrica tik nad jezercem, v katerega se iz več kraških izvirov ob obali zliva Bistrica. Prvo planinsko kočo je uredilo SPD v nekdanji Turistovski koči, ki jo je prevzelo od Meščanske Korporacije Kamniška; odprli so jo 23. maja 1909. Po 1. svetovni vojni je SPD postojanko temeljito obnovilo in povečalo, zunanjost pa opremilo z elementi alpske arhitekture; delo so končali leta 1928, nov dom pa so slovesno odprli 5. maja 1929. Leta 1928 so zraven doma zgradili tudi depandanso s pokrito teraso. Zunanjost doma in depandanse je ohranjena do danes. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki ga je večkrat obnavljalo, preurejalo in posodabljalo. Zadnjo pomembnejšo adaptacijo so opravili leta 1982, ko so uredili in posodobili gostinske, kuhinjske in sanitarne prostore. Dom je odprt stalno, razen v ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; na pokriti terasi in pri mizah ob domu je 206 sedežev; v 11 sobah je 36 postelj; WC, umivalnice in kopalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 813 m Žagana peč

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji na vrhu Kokrskega sedla med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po 2. svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, so 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo in fotovoltaičim generatorjem za proizvodnjo elektrike, ki nadomešča diesel agregat. Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V gostinskem prostoru je 81 sedežev, točilni pult; v 17 sobah je 105 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; zimska soba z 12 ležišči; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda,čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, radijska zveza.



Opis:

Od Cojzove koče se precej strmo vzpnemo po travnati vzpetini na s. strani do razpotja pod Malimi Vratci, do koder smo že prišli s Skute. 

višina: 1859 m Kokrsko sedlo

Ni opisa
1.6 km, 1 ura 10 minut Kokrsko sedlo - Bivak Pavla Kemperla

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od bivaka zavije naša pot na j. proti Dolgim stenam. Po značilni visokogorski pokrajini z rušjem in travnimi zaplatami se spustimo proti skalnemu grebenu in ob njem do najnižje točke med skalami in rušjem. Steza se od tod strmo vzpne čez plati Jurjevca na Mala Vratca (1970 m), ozki prehod med skalama v Dolgih stenah. Pri vzponu nam prek težjih mest pomagajo varovala. Na drugi strani se po travnatem pobočju spustimo do razpotja, kjer zavije na desno navzgor pot na Grintovec.

višina: 2093 m Bivak Pavla Kemperla
Planinska postojanka:

Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem (2102 m) stoji na Legarjih ob pomembni planinski poti proti Mlinarskemu sedlu in naprej do Češke koče, na Grintovec in Dolgi hrbet, pa čez Sleme in po Turskem žlebu na Okrešelj, ali čez Tursko goro na Kamniško sedlo, mimo pa pelje tudi SPP s Skute na Kokrsko sedlo. Bivak je leta 1973 postavila Postaja GRS Kamnik in ga poimenovala po znanem alpinistu in gorskem reševalcu Pavlu Kemperlu (1905-1980). Bivak je stalno odprt; na pogradih so štiri ležišča brez odej.


0.8 km, 30 minut Bivak Pavla Kemperla - Veliki podi

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na desno se vzpne steza na Mlinarsko sedlo, SPP pa zavije navzdol proti j. po melu in travnatih zaplatah. Skoraj vzporedno s potjo se na desni strani vleče skalni greben Dolgih sten. Če se ozremo nazaj, se nam pokaže Štruca v svoji značilni podobi z zglajenimi, štrucam podobnimi skalnimi okroglinami in rogljastim vrhom. Pridemo na Legarje, j. del Velikih Podov. Po 30 min smo na razpotju, kjer se na levo odcepi pot čez Sleme na Male Pode, mi pa napravimo še nekaj korakov do bližnjega bivaka.

višina: 2214 m Veliki podi

Ni opisa
0.7 km, 20 minut Veliki podi - Mlinarsko sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 2335 m Mlinarsko sedlo

Ni opisa
1.5 km, 25 minut Mlinarsko sedlo - Zgornje Ravni

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot od Zgornjih ravni preko Mlinarskega sedlo čez Dolgi hrbet na Skuto. Pot je uvrščena med zelo zahtevne.

višina: 1805 m Zgornje Ravni

ZGORNJE RAVNI (1842 m) so dokaj obsežna krnica, ki jo s treh strani obdajajo skalne stene Kočne, Grintovca in Dolgega hrbta. Na dnu je snežišče, krog in krog pa so razmetani skalni balvani, ki jih je v davnini odložil ledenik. Na Zgornjih Ravneh je pomembno razpotje. Od Kremžarjeve poti s Češke koče na Kočno se tu odcepi zelo zahtevna pot na Mlinarsko sedlo, odkoder lahko pridemo na Grintovec, Skuto in do Cojzove koče na Kokrskem sedlu.



Opis:

SPP se z razpotja spusti v ključih po strmem melišču na zložno uravnavo, poraslo z rušjem. Smo v ledeniški krnici Spodnje Ravni, kjer je ledenik odlagal velike skalne balvane. Kmalu se na levo odcepi pot na Vratca (1802 m), naša pot pa zavije na desno k Češki koči, ki smo jo videli že od daleč.

višina: 1581 m Spodnje ravni

Ni opisa

Opis:

Na razpotju se nam z leve priključi pot z Vratc.

Planinska postojanka:

Koča stoji na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi in jo odprla 26. julija 1900. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD. Po 2. svetovni vojni jo je najprej upravljalo PD Kranj, ki pa jo je leta 1949 predalo novoustanovljenemu PD Jezersko. Leta 1969 so iz doline Ravenske Kočne potegnili tovorno žičnico. V letih 1970 do 1974 so preuredili in posodobili notranjost koče ter povečali število prenočišč. Leta 1973 so napeljali elektriko in zgradili vodni zbiralnik. Dotrajano tovorno žičnico so leta 1985 zamenjali z novo. Zadnje večje delo je bilo prekrivanje strehe z novimi skodlami; to delo so opravili leta 1989. Češka koča je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot ga je imela ob otvoritvi leta 1900. Leta 1993 je koča dobila mobitel. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 40 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; zimska soba s 6 ležišči, WC, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru peč; tekoča voda, elektrika, mobitel; tovorna žičnica, helikopterska ploščad. Od 21. septembra 2003 ima Češka koča malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih vod iz koče.
Žig je v zimski sobi, ki je odprta stalno!

Email: ceskakoca.si@gmail.com



Opis:

Od Češke koče na Zgornje Jezersko bomo hodili po lepo urejeni planinski poti; turisti, ki letujejo na Jezerskem, se zelo radi sprehodijo do Češke koče občudovat skalne velikane okrog nje. Najprej se pot kratko spusti po sz. robu krnice Spodnje Ravni, potem pa pelje zložno navzdol po pečevnatem svetu med rušjem in po redkem macesnovem gozdu na z. pobočju nad Ravensko Kočno. Preden se približamo Štularjevi planini se na desno odcepi pot čez planino in po precej strmem gozdnem pobočju v dolino Ravenske Kočne ter mimo Planšarskega jezera na Zgornje Jezersko.

višina: 1296 m Štularjeva planina

Ni opisa

Opis:

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

višina: 884 m Zgornje Jezersko

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.



Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.


Ni opisa

Opis:

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 760 m Spodnji kraj

Ni opisa

Opis:

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

višina: 749 m Spodnji kraj (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

višina: 714 m Spodnje Jezersko

Ni opisa

Opis:

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

višina: 727 m Reka (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.


Ni opisa

Opis:

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

višina: 998 m Jekarica

Ni opisa
2.4 km, 1 ura 30 minut Jekarica - Javorniški preval

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1471 m Javorniški preval

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1121 m Dom pod Storžičem
Planinska postojanka:

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 819 m Slaparska vas

Ni opisa
0.5 km, 10 minut Slaparska vas - Grahovše

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 808 m Grahovše

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Grahovše - Lom pod Storžičem

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Lom pod Storžičem

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Slap

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Slap - Tržič

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

višina: 514 m Tržič

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.


18.2 km, 5 ur Tržič - Kropa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 526 m Kropa

Ni opisa
1.2 km, 50 minut Kropa - Špik (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 832 m Špik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Foto: Avtor



Opis:

Z Vodiške planine do Soriške planine bomo ves čas hodili po cestah. Bližnjic ni. Ne oddaljujmo se od markirane poti, saj se sredi obsežnih gozdov lahko izgubimo.

Od Partizanskega doma gremo po gozdni cesti najprej zložno navzdol do 2 km oddaljenega razpotja: desna cesta pelje v Lipnico in Radovljico, TV pa nadaljuje po levi proti Rovtarici. Po pol km se levo odcepi gozdna cesta na Mošenjsko planino, nas pa desna vodi po precej ravni gozdni planoti do 2 km oddaljenega razpotja; po levi bi prišli na planino Martinček, kjer je naselje za gozdne delavce, mi pa gremo po desni.


Ni opisa

Opis:

Pot se zložno spušča po s. strani Dovskega vrha (1322 m). Po nekaj več kot 3 km se na desno odcepi gozdna cesta proti Ledeni dolini, naša pot pa gre po levi. Po nekaj manj kot kilometru smo na novem razpotju: desno se odcepi gozdna cesta pod Črni vrh, TV pa gre po levi, boljši cesti zložno navzdol. Na desni strani se odpre pogled na Pokljuko in Julijce. Še nekaj več kot pol kilometra je do razpotja tik nad Selško planino. Leva gozdna cesta pelje na Radovljiško in Mošenjsko planino, desna s TV pa na Rovtarico. Na desni strani ceste je obsežna Selška planina s planšarskim naseljem. Ob cesti je spomenik padlim borcem NOV, na njem pa piše:

»Ta kraj je s svojo krvjo posvetilo
17 borcev Prešernove brigade,
ki so 19. 6. 1944 padli v boju z Nemci.
Šli ste za klicem domovine
in hrabro zrli smrti v oči,
kakor v rodni dom ste hiteli v planine,
mrtvim planine postale so dom za vse dni.«

Od spomenika se cesta precej spušča proti Rovtarici. Po nekaj manj kot kilometru se desno odcepi gozdna cesta v Gladko dolino in do počitniškega doma Goričane, naša pot pa gre naravnost navzdol. Še pol kilometra in že smo na Rovtarici. Od Partizanskega doma je 2 h 30 min.

Rovtarica, 1100 m, je prostrana planina z gozdarskim naseljem in pomembnim cestnim križiščem. Na cestnih kažipotih beremo, da je do Škofje Loke 28 km, v Bohinjsko Bistrico 15 km in na Vodiško planino 11 km.

Z Rovtarice nadaljuje TV po regionalni cesti proti Bohinjski Bistrici. Po pol kilometra se levo odcepi gozdna cesta proti Ratitovcu. Nadaljujemo ves čas po regionalni cesti, ki se zložno spušča proti Bitenjski planini s planšarskim naseljem na desni strani nekoliko pod cesto; z Rovtarice do odcepa ceste na planino je 7 km.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa

Opis:

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.


Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Bitenjska planina (razpotje) - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Nemški Rovt - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Bohinjska Bistrica - Brod

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Brod

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Brod - Široka polica

Opis:

Na praznični dan v petek, smo se povzpeli na Rudnico (946 m) po Ivanovi poti do zelenih Senožeti, kamor kmalu prispemo, ta so že obsijana in opaziti je povsod po travniku prebujanje pomladi. Strmo vzpenjanje proti gori na prvem delu poti se kmalu spremeni v bolj položno in prijetnejše nadaljevanje sončnega pobočja nad vasjo Brod. Neizbrisan pečat so Rudnici dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna.

V nadaljevanju poti obiščemo še naravno brezno ob stezi, kjer je nekoč stala koča, ki so jo uporabljali takratni domačini - rudarji za pridobivanje rude na gori. Mimo lične drevesne kapelice se teren zravna in kmalu dosežemo razgledni vrh s klopco. Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti so vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

višina: 898 m Široka polica

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Široka polica - Za laze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Za laze

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Za laze - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 577 m Hudičev most

Ni opisa