Išči po točkah

Začetek: Kal - Koritnica

Konec: Dom na Šmohorju

Razdalja: 173.5 km Čas hoje: 56 ur 20 minut Zahtevnost: Zahtevna pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 459 m Kal - Koritnica

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 492 m Soča

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Soča - Log

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Log

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Log - Vrsnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 578 m Vrsnik

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Vrsnik - Pod Zjabci

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 731 m Pod Zjabci

Ni opisa
4.1 km, 2 uri 25 minut Pod Zjabci - Planina Za skalo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1543 m Planina Za skalo

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 0 m Dol za bajarjem

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 40 minut Dol za bajarjem - Planina Lopučnica

Opis:

Pot čez Velika vrata.

višina: 0 m Planina Lopučnica

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pot proti Komni začnemo pri petem jezeru v bližini koče. Zložno se vzpnemo po nizkem pobočju nad jezerom v gozd. Pot se nekaj časa zravna, se obrne proti z., potem se v ključih spusti v kakšnih 100 m nižjo Lopučniško dolino, ki je dal ledenik koritasto obliko. Pridemo na precej ravno planino Lopučnica. Na sz. jo oklepa z rušjem in macesni porasla planota Zgornja Komna, nad katero se dviga skalni greben med Čelom (2228 m) na levi, prek Ploskega Vogla (2348 m) do Velikega ali Lepega Špičja (2398 m). Na j. in jv. stran se gozdnata Lopučniška dolina razprostira do Črnega jezera in Komarče. Od SPP se na desno odcepi pot čez prelaz Velika Vrata (1924 m) v dolino Soče.

Planinska postojanka:

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.


Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu zagledamo kočo.

višina: 1689 m Dvojno jezero

Ni opisa
0.5 km, 20 minut Dvojno jezero - Štapce

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1855 m Štapce

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1692 m Planina Ovčarija

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1582 m Planina Dedno polje

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Planina Dedno polje - Krištofojca

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1514 m Krištofojca

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1449 m Koča na Planini pri Jezeru
Planinska postojanka:

Koča stoji tik nad jezerom na Planini pri Jezeru v osrčju Fužinskih planin. PD Integral je leta 1975 dobilo od Pašne skupnosti Stara Fužina v najem nekdanjo sirarno, ki so jo naslednje leto prenovili in preuredili v planinsko postojanko. Koča je 31. julija 1981 pogorela. Še istega leta so se odločili, da bodo zgradili novo postojanko. Kupili so zemljišče in pogorišče ter začeli na temeljih pogorele koče graditi novo sodobnejšo planinsko postojanko, ki so jo slovesno odprli 2. septembra 1984. V letih 1992 in 1993 so zgradili triprekatno greznico ter sanirali kanalizacijo ter s tem preprečili onesnaževanje jezerske vode. V teh letih so tudi zgradili novo brunarico. V koči je možno organizirati planinske šole, tečaje in planinska srečanja. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 79 postelj, v brunarici pa 7 ležišč, zimska soba z 9 ležišči; WC in umivalnice z mrzlo vodo so v pritličju in prvem nadstropju; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko. Od junija 2007 dalje ima koča tudi malo čistilno napravo.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1486 m Planina Vodični vrh

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1081 m Spominska plošča NOB

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Nadaljujemo proti razpotju, na katerem stoji spominska plošča NOB.

višina: 0 m Planina Spodnji Vogar

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 543 m Kapelica ob mostu

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Kapelica ob mostu - Stara Fužina

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 550 m Stara Fužina

Ni opisa
0.8 km, 20 minut Stara Fužina - Za laze

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Za laze

Ni opisa
1.6 km, 1 ura Za laze - Široka polica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 898 m Široka polica

Ni opisa
2.1 km, 30 minut Široka polica - Brod

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na praznični dan v petek, smo se povzpeli na Rudnico (946 m) po Ivanovi poti do zelenih Senožeti, kamor kmalu prispemo, ta so že obsijana in opaziti je povsod po travniku prebujanje pomladi. Strmo vzpenjanje proti gori na prvem delu poti se kmalu spremeni v bolj položno in prijetnejše nadaljevanje sončnega pobočja nad vasjo Brod. Neizbrisan pečat so Rudnici dali davni ledeniki, ki so obtesali pobočja. Marsikje se poganjajo čez krošnje vrtoglavi prepadi, le zahodna, fužinarska stan je položna.

V nadaljevanju poti obiščemo še naravno brezno ob stezi, kjer je nekoč stala koča, ki so jo uporabljali takratni domačini - rudarji za pridobivanje rude na gori. Mimo lične drevesne kapelice se teren zravna in kmalu dosežemo razgledni vrh s klopco. Prehod preko zložnega slemena do vrha je mozaik zaokrožen in prelepi alpski kot nam ni več neznanka. Številne poti so vedno prehojene, saj je Rudnica zelo obiskana gora v vseh letnih časih. Stare rudarske poti je že preraslo grmovje, kot opomnik na rudarske dejavnosti je oster in izpostavljen kamniti zob, ki ga je opaziti južno pod Široko polico, pod njim je vodila stara rudarska pot, vez Rudnice z dolino.

višina: 508 m Brod

Ni opisa
1.5 km, 30 minut Brod - Bohinjska Bistrica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 513 m Bohinjska Bistrica

Ni opisa
3.5 km, 1 ura 10 minut Bohinjska Bistrica - Nemški Rovt

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 668 m Nemški Rovt

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo.

višina: 921 m Bitenjska planina

Ni opisa
5.8 km, 2 uri 20 minut Bitenjska planina - Planina Pečana

Opis:

Z Bitenjske planine ob cesti Bohinjska Bistrica—Soriška planina po gozdni cesti in kolovozu čez Ribčevo Planino na planino Pečana.

višina: 1471 m Planina Pečana

Ni opisa

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Pri dveh velikih mlakah za napajanje živine nas smerokaz usmeri levo na planino Pečana.

Po markirani poti se lagodno spuščamo v široko dolino, poraslo z mehko planinsko travo. Če hodimo poleti, nas bo celo pot spremljalo pozvanjanje kravjih zvoncev. Ko pridemo do pašnika v dolini, se še nekoliko spustimo tako, da pridemo do staj na planini Pečana. Tam je tik ob poti žig.

višina: 1625 m Ratitovec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po poti do koče.

višina: 1644 m Krekova koča na Ratitovcu
Planinska postojanka:

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.


2.7 km, 40 minut Krekova koča na Ratitovcu - Prtovč

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

S Prtovča (1025 m) skozi Razor. Po kolovozu proti s. skozi gozd v dolino Razor, ki se spušča s prevala Vratca (1511 m) med Gladkim in Kosmatim vrhom. Po travnati in gruščnati dolini proti pečevju. Pod vznožjem prevala se pot  razcepi. Čez Vratca pelje pot na planino Pečana, naša pot pa zavije levo in se po travnatem pobočju v ključih zvije do koče.

1 h 30.

višina: 1030 m Prtovč

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.


2.7 km, 40 minut Prtovč - Draboslovski grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 881 m Draboslovski grič

Ni opisa
2.4 km, 40 minut Draboslovski grič - Trnje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 457 m Trnje

Ni opisa
1.3 km, 20 minut Trnje - Železniki

Opis:

Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste.

višina: 449 m Železniki

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).


9.5 km, 2 uri 30 minut Trnje - Praprotno

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 386 m Praprotno

Ni opisa
1.5 km, 50 minut Praprotno - Križna gora

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Mimo Kalanove hiše in kozolca navzdol skozi gozd na travnat breg z redkimi smrekami in grmovjem, spet v gozd in strmo dol do travnika in betonskega praprotniškega mostu. Čez most levo v vasico Praprotno.

višina: 692 m Križna gora

Del Križne gore so Nemci požgali, na požig in v februarju 1944 padle borce opozarja obeležje NOB. Na Kalanovi hiši je plošča v spomin 4 padlim sinovom in hčerki.

Vredno je stopiti do poznogotske cerkve sv. Križa, ki stoji na slemenu malo dalje od vasi, v prezbiteriju so znamenite freske iz legend o sv. Urhu in sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije, oltar je baročen. V bližini cerkve lovska koča, za splošni obisk odprta ob sobotah in nedeljah. S Slemena je zanimiv razgled na Škofjo Loko in Kranj, Sorško polje, Selško dolino, Škofjeloško pogorje in Ratitovec.



Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 340 m Sora

Ni opisa
3.5 km, 50 minut Sora - Medvode

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 314 m Medvode

Ni opisa
2.8 km, 40 minut Medvode - Medno

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 316 m Medno

Ni opisa
1 km, 20 minut Medno - Vikrče

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 324 m Vikrče

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 482 m Turnc

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 508 m Turkovo znamenje

Ni opisa
0.3 km, 0 minut Turkovo znamenje - Bukovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 459 m Bukovje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 348 m Debeli hrib (razpotje)

Ni opisa
1.8 km, 30 minut Debeli hrib (razpotje) - Skaručna

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 326 m Skaručna

Ni opisa
4.8 km, 1 ura 20 minut Skaručna - Vodice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 342 m Vodice

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 10 minut Vodice - Moste pri Komendi

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 331 m Moste pri Komendi

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Moste pri Komendi - Križ

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 349 m Križ

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 20 minut Križ - Kamnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 377 m Kamnik

Ni opisa
7.2 km, 2 uri Kamnik - Loke v Tuhinju

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Loke v Tuhinju

Ni opisa
8.5 km, 2 uri 30 minut Loke v Tuhinju - Golice

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 567 m Golice

Ni opisa
7.9 km, 2 uri Golice - Motnik

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 429 m Motnik

Ni opisa
1.1 km, 30 minut Motnik - Strmec (razpotje)

Opis:

Najprej od gostilne grizeš po asfaltu naravnost gor!

višina: 0 m Strmec (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 670 m Limovce

Ni opisa
1.4 km, 30 minut Limovce - Ovčje jame

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 692 m Ovčje jame

Ni opisa
2.3 km, 1 ura 10 minut Ovčje jame - Jelenov rog

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1035 m Jelenov rog

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1028 m Jelenov rog (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Dom stoji pod vrhom Čemšeniške ali Velike planine. Prvo zavetišče so leta 1932 postavili študenti-planinci, blizu njega pa leta 1936 delavci-planinci leseno kočo, ki so jo imenovali Tinetova koča po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913-1945). Med vojno sta bili obe postojanki požgani. Člani planinske sekcije Kotredež PD Zagorje ob Savi so postavili in 26. avgusta 1950 odprli leseno kočo, zraven nje pa leta 1954 še manjšo leseno depandanso. Zaradi dotrajanosti stare koče in vedno večjega obiska je PD Zagorje zgradilo in 24. junija 1973 odprlo nov dom in ga poimenovalo po dr. Francu Golobu (1913-1971), predsedniku PD Zagorje od leta 1945 do smrti. Leta 1983 so s prizidkom dom še povečali. Dom je odprt od 1. maja do 30. septembra, razen ob ponedeljkih, od 1. oktobra do 30. aprila pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 4 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 16 ležišč; WC, umivalnica; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, voda kapnica, elektrika, telefon, tovorna žičnica.



Opis:

TV-pot proti Vrhem začnemo skupaj z ZPP na v. strani planinskega doma. Po nekaj korakih stopimo na rob planote nad strmimi j. pobočji. Po stezi tik ob robu, na notranji strani poraslem z redkim bukovim gozdom, pridemo v 15 min. do radioamaterske hišice in spominskega znamenja tik pod Črnim vrhom. Pomnik nas opomni, da je bila od 1934 do 1943 tam Tinetova koča, poimenovana po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913–1945). Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se z leve priključi Savinjska pot z Vranskega. Na bukvi ob razpotju je skrinjica PD Vransko z žigom Savinjske poti.

višina: 1203 m Črni vrh

Ni opisa
1.8 km, 40 minut Črni vrh - Gunetova glava

Opis:

Steza gre naprej po robu, nekaj časa po gozdnati notranji strani, nekaj časa po zunanji, tik nad strmino. Večkrat se odpre lep pogled na hribe in ozke doline revirjev proti Savi in Kumu. Po ozkem robu moramo hoditi previdno, zlasti na zunanji strani nad strmim travnatim pobočjem. Po približno 15 min. od razpotja se pot z roba obrne na v. pobočje in se zelo strmo spusti po bukovem gozdu. Če je mokro, bodite previdni! Kmalu se obrne na greben, ki se vleče proti sv., in postane kamnita. To smer zapustimo po 5 min., pot se obrne proti jv. in jasi, ki jo opazimo skozi drevje. Po 50 min. od planinskega doma pridemo na gozdno cesto, ki se sprva zložno, potem pa precej strmo spusti proti jv. in Kumu, ki ga vidimo na obzorju. Po 10 min. smo na travniku; po stezi mimo lesenega križa se spustimo na preval med Savinjsko dolino na s. in Trboveljsko kotlino na j. strani. Na s. strani se v bližini dviga skalnata, kopasta Krvavica (909 m), desno ob njej Brložen (851 m), na s. pa se širi Savinjska dolina s Taborom, Polzelo in drugimi kraji.

Na prevalu stopimo na gozdno cesto; kažipot na smreki nam pokaže smer proti Vrhem in Sveti planini.

višina: 923 m Gunetova glava

Ni opisa
1.9 km, 40 minut Gunetova glava - Vrhe

Opis:

Po j. strani Gunove glave (926 m) pridemo po ravni cesti v 15 min. do križišča gozdnih cest v bližini Guna. Tam se Savinjska pot loči od naše poti in zavije levo proti Krvavici, TV pa gre naravnost do lepo obnovljene Gunove domačije, Vrhe 11. Mimo hiše in s cvetlicami zasajenega skalnjaka se vzpnemo na rob nad domačijo, potem pa po stezi ob zgornjem robu strmega travnatega pobočja, na katerem so pozimi smučišča, do lesene koče na vrhu. S poti pritegujejo pogled zelena Savinjska dolina, Dobrovlje, Golte, Uršlja gora, Paški Kozjak in Pohorje. Od koče zavijemo ob robu travnika proti gozdu. Lepa široka pot po bukovem gozdu na j. pobočju zahodnega hrbta Kisovca (1029 m) nas kmalu pripelje na sedlo med dvema nizkima vrhovoma, od koder preidemo najprej na s., potem pa na v. pobočje. Po lepi travnati poti pridemo prek majhne jase v gozd. Lepa ravna pot po slemenu proti Javorju, ki ga vidimo pred seboj, nas v nekaj minutah pripelje do gozdne ceste na j. pobočju Kisovca. Po njej se spuščamo nekaj minut in že zagledamo cerkvico sv. Lenarta na prevalu Vrhe. Še nekaj korakov in že smo na prevalu. Od Guna smo hodili 45 min.

višina: 909 m Vrhe
Planinska postojanka:

Na Vrheh so občinske organizacije ZZB iz Revirjev in Savinjske doline zgradile Dom revirskih in savinjskih borcev in na ta način počastile spomin na borce, ki so padli na tem območju. Dom je leta 1996 kupil Bojan Praprotnik in ga temeljito obnovil. Leta 2001 sta ga vzela v najem Martin in Antonija Močnik, s. p., ki se ukvarjata z gostinstvom in sirarstvom. Na domu je tabla Gostišče in ranč Viharni vrh, odprt pa je vse dni v tednu. V dvo- in triposteljnih sobah imajo 17 postelj. Telefon: 03/562 84 74.


VRHE, 885 m, 23 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na Šentlenartskem prevalu ter na bližnjem s. pobočju Javorja (1133 m) in v. pobočju Kisovca (1029 m). Kraj se je prej imenoval Sv. Lenart po cerkvi sv. Lenarta, ki stoji na prevalu. Tod je bil nekdaj pomemben prehod iz Zasavja v Savinjsko dolino. Na Vrheh je smučišče z vlečnico. Vrhe so dostopne po asfaltirani cesti, ki se pri gostilni Jager na Podmeji odcepi od ceste Trbovlje–Prebold.

Na območju Sv. Lenarta je delovala kurirska postaja S-26. Tja je bila premeščena septembra 1943, zaradi tajnosti pa se je večkrat selila. Njen komandir je bil Robert Vozel - Miško. Zveze je vzdrževala s kurirskimi postajami S-22 na Dobrovljah, S-24 v bližini Zabukovice in S-21 na Moravškem; prek zadnje je zveza segala na Dolenjsko.

Na Vrheh stoji lep graniten spomenik padlim borcem NOV; na eni od štirih kamnitih plošč so vklesani tudi verzi iz Prešernove Zdravljice:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi
prepir iz sveta bo pregnan.

Na Vrheh so občinske organizacije ZZB iz Revirjev in Savinjske doline zgradile Dom revirskih in savinjskih borcev in na ta način počastile spomin na borce, ki so padli na tem območju. Dom je leta 1996 kupil Bojan Praprotnik in ga temeljito obnovil. Leta 2001 sta ga vzela v najem Martin in Antonija Močnik, s. p., ki se ukvarjata z gostinstvom in sirarstvom. Na domu je tabla Gostišče in ranč Viharni vrh, odprt pa je vse dni v tednu. V dvo- in triposteljnih sobah imajo 17 postelj. Telefon: 03/562 84 74.


0.3 km, 10 minut Vrhe - Lovska koča

Opis:

Na Sveto planino bomo šli po lokalni cesti proti Čebinam in Trbovljam. Cesta, ki pri cerkvi zavije desno, pelje v Znojile in Zagorje ob Savi, leva pri spomeniku pa mimo smučišča na Podmejo do regionalne ceste Trbovlje–Prebold. Nad razpotjem je lovska koča.

višina: 886 m Lovska koča

Ni opisa

Opis:

Po lokalni cesti na z. pobočju Javorja, imenovanem Jelovica, poraslim s smrekovim in jelovim gozdom, pridemo v 15 min. na razpotje. Desna cesta pelje mimo Čebin, 25 min., v Trbovlje. V Barličevi hiši na Zgornjih Čebinah, v bližini ceste pod cerkvijo, je bil v noči s 17. na 18. april 1932 ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije. Zdaj je v Barličevi hiši spominski muzej.

višina: 902 m Javorje (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Od razpotja nadaljujemo TV po zgornji, precej ravni cesti, ki se kmalu z z. obrne na j. pobočje Javorja. Ob cesti so počitniške hišice, od tam naprej pa pridemo na travnato pobočje Javorja, po katerem se zelo zložno vzpenja cesta. Pred nami je travnata Sveta planina, na desni pa se odpre lep pogled na Trbovlje in Kum. Še nekaj korakov po ravnem in že smo pri gostilni na Sveti planini.

Planinska postojanka:

Gostilna Planina na Sveti Planini stoji na čudoviti razgledni točki. Nekdanji počitniški dom rudarjev lahko sprejme v restavraciji 70 ljudi, dodatnih 30 pa še na poletnem vrtu. Ob objektu so urejena igrišča za balinanje, badminton in namizni tenis, okolica pa ponuja odlične možnosti za pohodništvo, blizu so smučišče Medvednica, kolesarska downhill proga Javor, vzletišče za jadralne padalce. Gostilna ponuja tudi 34 postelj za prenočitev.

Ponudba
Na njihovem jedilnem listu prevladujejo domače slovenske jedi, pripravljajo različne enolončnice, priljubljena so nedeljska kosila, v zimskem času ponudijo koline, vedno pa mešane narezke.

Odprto
vsak dan: 08-22
v četrtek zaprto


Gostilna Planina na Sveti Planini stoji na čudoviti razgledni točki. Nekdanji počitniški dom rudarjev lahko sprejme v restavraciji 70 ljudi, dodatnih 30 pa še na poletnem vrtu. Ob objektu so urejena igrišča za balinanje, badminton in namizni tenis, okolica pa ponuja odlične možnosti za pohodništvo, blizu so smučišče Medvednica, kolesarska downhill proga Javor, vzletišče za jadralne padalce. Gostilna ponuja tudi 34 postelj za prenočitev.

Ponudba
Na njihovem jedilnem listu prevladujejo domače slovenske jedi, pripravljajo različne enolončnice, priljubljena so nedeljska kosila, v zimskem času ponudijo koline, vedno pa mešane narezke.

Odprto
vsak dan: 08-22
v četrtek zaprto

www.v3krasne.si/gostilna-planina-133



Opis:

Od gostilne Planina gremo nekaj korakov nazaj po cesti, po kateri smo prišli z Vrhov, in zavijemo desno po kolovozu na preval med Sveto planino in Javorjem. S prevala nas traktorski kolovoz zložno vodi navzdol po bukovem gozdu na s. pobočju Svete planine. Po 10 min. je ob poti Lovska koča pod Javorjem, last Lovskega društva Trbovlje. Pod kočo zavijemo s kolovoza levo na stezo, ki se v 5 min. pri lovski preži strmo spusti na travnato Breclovo raven. Od preže gremo po skoraj nevidni stezi čez travnik v smeri proti s. na kolovoz, ki smo ga zapustili pod kočo. Gremo levo na rob z drugo prežo. Proti v. vidimo pobočja nad Trboveljščico z razloženim naseljem Knezdol, koničasto Golavo, vrh Gozdnika in naš cilj Mrzlico. Na s. strani se na obzorju kaže Paški Kozjak. Zložno sestopamo po travnatem kolovozu na Juharjevi planini na jv. strani hrbta Javorja. V zgornjem koncu Trboveljske doline vidimo trboveljsko pokopališče, s. del Trbovelj z industrijsko cono, vzhodno pa Kal in stožčasti Žrebljev hrib. Pridemo do nove hiše Knezdol 33 in nekaj korakov pod njo do razpotja. Z Breclove ravni je 15 min.

Z razpotja TV nadaljuje na levo po precej ravni gozdni cesti na j. gozdnatem pobočju podolgovatega hriba Štrbenkel (869 m). Po 20 min. od nove hiše se cesta zložno spusti mimo počitniške hišice na razgledni preval Jelenca (705 m), tam pa pridemo na asfaltirano cesto Podmeja–Vrhe. Spet lep razgled: na s. je v bližini Reška planina z naseljem Marija Reka in cerkvijo sv. Marije na jv. pobočju, na j. je Trboveljska dolina in Kum v ozadju, v. nad dolino Žrebljev hrib. Nekaj minut gremo po cesti proti Podmeji. Ob cesti je par hiš, zaselka se je oprijelo ime Pri Lizi; tam je bila nekdaj gostilna, gostilničarki pa je bilo ime Liza. Zaselek je del razloženega naselja Knezdol. Pred veliko novo hišo Knezdol 50, kjer je bila v stari hiši med NOB kurirska javka, nas kažipot usmeri s ceste na kolovoz mimo hiše in takoj za hišo navzgor v gozd. Do prevala Vrhe pelje pot v smeri zahod–vzhod. Po nekaj minutah preide kolovoz v lepo gozdno pot, ki se zložno vzpne na Mali vrh. Z vrha se pot zložno spušča, ko pa postane gozdni kolovoz, se bolj strmo spušča vse do prevala Vrhe (724 m) na regionalni cesti Trbovlje–Prebold. S ceste v zaselku Pri Lizi smo hodili 30 min.

višina: 722 m Preval Vrhe

Ni opisa

Opis:

Prečkamo cesto in gremo po dovozni cesti proti gostišču Lovski dom in počitniškim hišicam, nad katerimi se dviga Svinski vrh (763 m). Mimo gostišča pridemo po gozdu kmalu do lokalne, delno asfaltirane ceste, ki pelje s prevala Vrhe na Mrzlico; po njej bomo šli skoraj do planinskega doma, približno 4 km. Sprejme nas iglast gozd. Po 10 min. zložne hoje s prevala smo na križišču: leva cesta pelje k počitniškim hišicam in na smučišče Smrekar, desna v Potok (Sv. Katarina), TV pa nadaljujemo naravnost. Cesta se zelo zložno vzpenja po Smreškem vrhu, kjer je naselje počitniških hišic s hišnimi številkami naselja Marija Reka. Kmalu za naseljem je novo razpotje: naša je desna cesta, ki zložno vodi po s. pobočju hriba Krošnja (818 m). Po 15 min. od počitniških hišic se z desne priključi označena planinska pot iz Trbovelj.

višina: 822 m Vrhar (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Sprva zložni vzpon postane bolj strm, iz iglastega pa pridemo v bukov gozd. Kmalu po priključku poti iz Trbovelj zavijemo s ceste desno na bližnjico po grebenu nad cesto, že po 5 min. pa smo spet na cesti. Pred nami je strm travnat vrh Za vrhom (1034 m). Cesta začasno spremeni smer zahod-vzhod in zložneje zavije okoli travnatega vrha. Prelep pogled se odpre proti s. na Savinjsko dolino, na bližnje hribe Golavo, Reško planino z Marija Reko, Sveto planino in Čemšeniško planino ter od Uršlje gore prek Smrekovca do Kamniško-Savinjskih Alp z Raduho in Ojstrico. Ko premagamo strm klanec, pridemo iz gozda na Kriško planino, tam pa se nam pridruži označena planinska pot iz Prebolda.

višina: 976 m Za Vrhom (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Ko spet pridemo na začetno smer, je pred nami na levi Homič (1082 m). Cesta je skoraj ravna, pred nami je vrh Mrzlice z RTV-pretvornikom. Pod cesto so strma travnata pobočja z razloženim naseljem Čeče in dolina potoka Boben s Hrastnikom. Na robu nad cesto rastejo zanimiva, od vetrov skrivenčena bukova drevesa. Ko pridemo do pobočja vrha Mrzlice, nadaljujemo pot po cesti na s. gozdnati strani vrha. Kmalu nas kažipot usmeri na kratko strmo bližnjico do planinskega doma. Cesta pelje naokrog čez Štorovo raven. S prevala Vrhe je 1 h 30.

višina: 1092 m Planinski dom na Mrzlici
Vrh:

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.


Planinska postojanka:

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Za hišo desno na cesto, ki drži pod vrh Mrzlice, potem po poti po prisojnem pobočju do doma.

višina: 848 m Špajzer (razpotje)

Ni opisa
3.3 km, 1 ura 20 minut Špajzer (razpotje) - Gozdnikar

Opis:

Po precej ravnem kolovozu smo po petih minutah na razpotju, od tod naprej pa nadaljujemo po desnem, ožjem kolovozu do bližnje gozdne ceste, ki jo prečkamo. Pot se spusti do razpotja, tam nadaljujemo po levi zložno navzdol do gozdne ceste, ki povezuje samotne kmetije pod Mrzlico s Savinjsko dolino na s. ter Hrastnikom in Trbovljami na j. strani. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno, potem pa zavijemo desno na kolovoz po slemenu med globokima dolinama Dolgega potoka na s. in Rečice na j. Kmalu pridemo na majhno jaso s spomenikom sedmim borcem NOB, padlim 7. marca 1943 v boju z Nemci. Od spomenika lepo vidimo Mrzlico in kmetije pod njo, na s. pa v bližini Kamnik (856 m). Z Mrzlice do spomenika smo hodili 50 min.

Z jase gremo po kolovozu do bližnje gozdne ceste, kapelice in križišča cest: leva cesta pelje v Zabukovico, desna v Rečico in Laško. Za kapelico je kažipot "Šmohor", ki nas usmeri naravnost na sleme pred nami. Zložno se vzpenjamo po lepem kolovozu na z. slemenu Suhega hriba (812 m). Levo je dolina Artišnice proti Zabukovici, desno dolina Rečice. Obdaja nas mešan gozd. Kolovoz se s slemena kmalu obrne na s. pobočje Suhega hriba in se zložno vzpne na plano do smučišča na s. strani nad kmetijo Šergan. Od spomenika je 20 min. V bližini se na sv. dviga Gozdnik, severno Kamnik, zadaj pa je Savinjska dolina z Žalcem. Ob zgornjem robu jase gremo po kolovozu proti Gozdniku. Na bližnjem razpotju nadaljujemo po desnem kolovozu v iglasti gozd. Pot se zložno vzpenja po slemenu, vendar se kmalu spusti na majhen preval, od koder se po kratkem ozkem grebenu, ki povezuje Suhi hrib in Gozdnik, povzpne na vrh grebena, z njega pa kratko navzdol na drugi preval z razpotjem. Naša pot gre naravnost naprej. Takoj za razpotjem se na levo odcepi pot na Gozdnik (1090 m, 1 h), TV pa nadaljujemo naravnost po kolovozu na jz. pobočju Gozdnika. Od smučišča smo hodili 15 min.

višina: 816 m Gozdnikar

Ni opisa

Opis:

Po nekaj minutah nas kažipot "Šmohor" usmeri s kolovoza na levo. Steza vijuga po j. pobočju Gozdnika nekaj časa po iglastem, nato bukovem in spet po iglastem gozdu. Steza se razširi v pot. Po 15 min. od z. poti na Gozdnik smo na novem razpotju na jv. pobočju. Leva pot vodi na vrh Gozdnika in na drugo stran do lovskega doma, z Gozdnika pa se nam priključi Savinjska pot. Nekaj korakov za razpotjem je ob poti spominska plošča borcu NOB Francu Koširju; na tem kraju je padel 19. marca 1945. Kolovoz nas popelje iz gozda na travnato pobočje in se po njem spusti do bližnje gozdne ceste iz doline Rečice. Po cesti gremo zložno, levo do bližnjega razpotja, tam pa zavijemo po spodnji poti zložno navzdol. Po 5 min. od razpotja je ob cesti studenček mrzle vode. Na razpotju pod studenčkom gremo po spodnji cesti navzdol. Na j. strani je dolina Rečice. Pridemo na preval (740 m) med dolino Rečice na j. in Bistrice na s., nad njo se dviga skalnati Kotečnik (772 m). Z leve pride pot iz Zabukovice, z desne pa cesta iz Rečice.

višina: 0 m Kapelica na prevalu

Ni opisa

Opis:

Od kapelice na prevalu nadaljujemo po gozdni cesti naravnost navzgor. Po kratkem zložnem vzponu se cesta zravna. Vodi nas po s. pobočju vrha Pernice (872 m). Po 15 min. od kapelice zagledamo skozi drevje cerkev na Šmohorju in Malič. Kmalu pridemo na širok preval na v. strani Pernic. Po travnatem prevalu gremo na grič s cerkvijo sv. Mohorja (787 m), Mimo cerkve, ob kateri rasteta dve zelo stari lipi, zavijemo proti vzhodu na cesto in po njej do kapelice. Pri njej zavijemo s ceste na levo. Po poti mimo počitniških hišic in po nekaj korakih po gozdu dospemo na široko travnato sleme in do planinskega doma. Od cerkve je 10 min.

višina: 781 m Dom na Šmohorju
Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod travnatim temenom na vzhodni strani vrha Šmohor (784 m); vrh ima enako ime kot razloženo naselje s cerkvico sv.Mohorja, ki se prvič omenja leta 1421. Na Šmohorju je tudi več starih lip, katerih poreklo sega v 15.stoletje, in tri so v neposredni bližini cerkvice. Ena lipa je JV od doma ob cesti, ki vodi iz Laškega k planinskemu domu. Prvo kočo so laški planinci, ki so bili vključeni, vse od ustanovitve, v zasavsko podružnico, postavili v bližini cerkvice in jo odprli 9.junija 1929. Temelje novega, velikega planinskega doma je laški odsek postavil leta 1940, PD Laško pa je po osvoboditvi nadaljevalo prekinjeno delo in slavnostna otvoritev novega doma je bila 17.avgusta 1952. Društvo je dom prenovilo in posodobilo ter 6.septembra 1987 spet slavnostno praznovalo 35-letnico doma. Planinski dom je stalno odprt, razen ob četrtkih. V dveh gostinskih prostorih je 110 sedežev, sedeži so tudi pri mizah pred domom; v 7 sobah je 27 postelj, v dveh skupnih ležiščih pa 11 postelj, dodatni jogiji; WC v podpritljičju, pritličju, nadstropju; umivalnici, prhi s toplo in mrzlo vodo v nadstropju; centralno ogrevanje, elektrika, telefon. Na robu planinskega travnika so ob gozdu 3 kamini, ki jih lahko proti plačilu najemnine oskrbnici koristijo obiskovalci doma.