Išči po točkah

Začetek: Golobinjek ob Sotli

Konec: Ankaran

Razdalja: 218.8 km Čas hoje: 63 ur 50 minut Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 190 m Golobinjek ob Sotli

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 222 m Buče

Ni opisa
4.5 km, 1 ura 30 minut Buče - Klake

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 403 m Klake

Ni opisa
9.3 km, 3 ure 20 minut Klake - Brest

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 807 m Brest

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 842 m Debeli vrh (razpotje)

Ni opisa
0.2 km, 10 minut Debeli vrh (razpotje) - Debeli vrh

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 921 m Debeli vrh

Ni opisa
2 km, 40 minut Debeli vrh - Koča na Bohorju

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 900 m Koča na Bohorju
Planinska postojanka:

Koča stoji na jasi pod vrhom Plešivca, 896 m visokega v pogorju Bohor. Na tem mestu je Lovsko društvo »Bohor« Senovo pri Rajhenburgu leta 1939 postavilo kočo na Bohorju - Lovsko-planinski dom. 24. junija 1942 so kočo požgali borci Kozjanske čete, da se vanjo ne bi naselil sovražnik. Na temeljih požgane koče so člani Planinskega društva »Bohor« Senovo v času od 01. maja 1956 do 23. avgusta 1959 zgradili planinsko kočo. V letu 1978 se je začela temeljita obnova in posodobitev koče ter gradnja prizidka. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradnja prizidka počasi napredovala tako, da je bila otvoritev  prizidka realizirana 24. septembra 1994.

Koča je stalno odprta, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pred kočo pa 13 miz s klopmi. V šestih spalnicah je 16 postelj, v dveh skupnih spalnicah pa 15 in 9, koča ima tudi skupna ležišča. V sanitarnih prostorih je na razpolago topla in mrzla voda. Vsi prostori v koči so ogrevani, v starem gostinskem prostoru je krušna peč.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.


Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1023 m Veliki Javornik

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 928 m Zaloška gora

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 552 m Zabukovje nad Sevnico

Ni opisa
4.6 km, 1 ura 50 minut Zabukovje nad Sevnico - Sedlo (Ivc)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 776 m Sedlo (Ivc)

Ni opisa
2.1 km, 50 minut Sedlo (Ivc) - Ješovec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 932 m Ješovec

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Ješovec - Lisca sedlo

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 806 m Lisca sedlo

Ni opisa
1.7 km, 40 minut Lisca sedlo - Planina Lisca

Opis:

S sedla proti Lisci do ceste in po njej proti domu.

višina: 939 m Planina Lisca
Planinska postojanka:

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.


LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.


0.5 km, 10 minut Planina Lisca - Sv. Jošt

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od tod je pot po bukovem gozdu zložnejša. Po 20 min od cerkve smo na velikem travniku na Lisci in kmalu tudi v domu.

višina: 786 m Sv. Jošt

Ni opisa
2 km, 40 minut Sv. Jošt - Njivce

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 797 m Njivce

Ni opisa
2 km, 40 minut Njivce - Sv. Lovrenc

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 713 m Sv. Lovrenc

Ni opisa
0.8 km, 10 minut Sv. Lovrenc - Dežan (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 611 m Dežan (razpotje)

Ni opisa
2.1 km, 1 ura 10 minut Dežan (razpotje) - Veliko Kozje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 984 m Veliko Kozje

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
Planinska postojanka:

Koča stoji v zatrepu ob vznožju Velikega Kozja nad spodnjo Savinjo, ki ga na vzhodni in južni strani obdajajo skalne čeri te gore. Leta 1964 so planinci iz Zidanega Mosta in PD Radeče prevzeli v najem nekdanjo kočarijo, jo obnovili in uredili kot planinsko postojanko. Leta 1967 so nadzidali nadstropje in kočo prenovili; otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 27. aprila 1968. Koča ima ime po nekdanjem lastniku zemljišča. Pozneje so popravili kolovoz do koče, zgradili vodovod, uredili okolico in napeljali elektriko. Koča je 7. junija 1988 pogorela. PD Radeče in Planinska skupina Zidani Most sta takoj začela obnavljati pogorišče; koča, ki je večja do stare, je bila jeseni 1988 že pod streho, spomladi 1989 pa že delno urejena in oskrbovana. Glede na finančne možnosti so že opremili gostinske prostore, spalnico in sanitarije. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 27. aprila do 30. septembra; za skupine jo odpro po dogovoru tudi ob drugih dneh in mesecih. V točilnici in dveh gostinskih prostorih je 85 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC in umivalnica; tekoča voda, elektrika.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 199 m Zidani most

Ni opisa
5.7 km, 2 uri 30 minut Zidani most - Kovaček (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 802 m Kovaček (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Po cesti gremo še 10 min do Bušča razloženem naselju Ključevica, kjer skrenemo levo na jv. pobočje Kuma. Nad potjo se dviguje vrh Ključevica (1026 m) s cerkvijo sv. Marije. Po strmini se pot zasuče proti j. , kjer se priključi poti iz Podkuma.

višina: 1093 m Podlečnik (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Še naprej strmo navzgor do cerkve in doma.

višina: 1210 m Planinski dom na Kumu
Vrh:

KUM, 1220 m, je najvišji vrh Posavskega hribovja; imenujejo ga tudi zasavski in dolenjski Triglav. Dviga se v litijski gorski gubi na desnem bregu Save. Tako kot vsa guba je zgrajen v nizkih legah iz skrilavcev, peščenjakov in konglomeratov, v višjih legah pa najprej iz temnejših dolomitov, potem iz triasnih apnencev. Precejšen del Kuma je pokrit s smrekovim in meša-nim gozdom, do višine okrog 800 m pa so večje in manjše terase z naselji, travniki in polji; najbolj znana naselja so Dobovec (674 m) in Župa (760 m) na s. , Ključevica (850 m) na v. ter Podkum (744 m) in Mali Kum (813 m) na j. strani. Malo pod vrhom je na s. strani obsežna travnata planota Lontovž s smučišči in smučarsko kočo. Na Kumu in njegovi okolici prevladuje srednjeevropska flora, na toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. Hladnikov grintavec, ki raste le v sredogorju osrednje Slovenije in opojno zlatico, ki je značilna za pobočje Kuma nad Dobovcem. Na tem območju dobimo tudi nekatere alpske rastline, kakor nežni kamnokreč, dlakavi sleč in soško smiljko, kar je za to nadmorsko višino presenetljivo.
Kum ima dva neizrazita vrhova, ločena z malim sedlom. Na v. vrhu je stala cerkev sv. Jošta, ki so jo zgradili konec srednjega veka; leta 1961 so jo porušili in tam zgradili visok RTV in telekomunikacijski stolp ter upravno poslopje. Na z. vrhu stoji cerkev sv. Neže, ki je bila prav tako zgrajena konec srednjega veka; po požaru okoli leta 1600 so jo obnovili. Zanimivost cerkve je samostojno stoječi zvonik. Kum je bil vse od izgradnje obeh cerkva znana božja pot, še zdaj pa je znana »kumska nedelja«, t. j. zadnja nedelja v avgustu.


Planinska postojanka:

Planinski dom stoji tik pod zahodnim vrhom Kuma (1220 m), na južni strani cerkve sv. Neže, ki je bila zgrajena v srednjem veku, obnovljena pa po požaru okoli leta 1600. Na vzhodnem vrhu je stolp RTV s poslovnimi prostori. Začetki planinskega gospodarstva na Kumu segajo v leto 1928, ko je Posavska podružnica SPD opremila v mežnariji sobo za izletnike in planince. Po osvoboditvi je PD Trbovlje dobilo v last mežnarijo in njeno depandanso; obe zgradbi je obnovilo; 24. avgusta 1947 je neuradno, 5. septembra 1948 pa uradno odprlo Kočo na Kumu. Leta 1950 jo je prevzelo novoustanovljeno PD Kum Trbovlje, ki jo je v letih 1953 do 1958 adaptiralo in razširilo, v letih 1972/73 pa posodobilo in uredilo tudi depandanso. Leta 1952 so na Kum napeljali elektriko. V letih 1985 in 1986 so dom in depandanso popolnoma obnovili zunaj in znotraj, na novo opremili in napeljali telefon. Dom je stalno odprt, razen ob četrtkih.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 30 sedežev; v 14 sobah je 35 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC in umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Do vrha je še 10 minut.

višina: 1160 m Kum (razpotje)

Ni opisa
3.3 km, 40 minut Kum (razpotje) - Završje

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na cestnem križišču v Završju, kjer se združita poti iz Zagorja in Trbovelj, zavijemo proti j. v dolgo Čebulovo dolino med Lontovžem na v. in Kozlovo goro (1027 m) na z. Po cesti, potem po kolovozu, pridemo na preval Počivalnice (911 m), kjer se kolovoz prevesi v Gorenjo vas in Mali Kum; iz Završja 1 h. S prevala pot na levo in po z. gozdnatem pobočju Kuma navkreber proti vrhu; po 45 min se priključimo poti z Dobovca.

višina: 816 m Završje

Ni opisa
4.4 km, 50 minut Završje - Zagorje ob Savi (Prusnik)

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Z ŽP Zagorje ob Savi (224 m) čez most prek Save in po cesti Ljubljana—Hrastnik proti Trbovljam, mimo odcepa ceste v Podkum, do ostankov nekdanje graščine Prusnik na travniku nad cesto. Tu zavije pot na desno v breg; po strmi gozdnati zasavski debri pridemo pri cerkvi sv. Mihaela v Završje. Po cesti proti v. do cestnega križišča, kjer se priključimo poti iz Trbovelj. lz Zagorja 1 h 30, iz Zagorja na Kum 3 h 30.

višina: 220 m Zagorje ob Savi (Prusnik)

Ni opisa
6.4 km, 1 ura 50 minut Zagorje ob Savi (Prusnik) - Renke

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 233 m Renke

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 232 m Smrtnica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 237 m Litija

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 40 minut Litija - Rogačev grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 547 m Rogačev grič

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 616 m Omahnov Gobnek

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 790 m Planinski dom na Jančah
Planinska postojanka:

Dom stoji na kopastem Janškem hribu, najvišjem vrhu Janškega hribovja, na katerem je pri bližnji cerkvi tudi jedro razložene vasice enakega imena. Leta 1953 je PD Litija odprlo v domačiji pri Mahkovcu planinsko zavetišče, ki ga je leta 1954 premestilo v sosednjo domačijo pri Galetu. Medtem so začeli postopoma graditi planinski dom, v katerem so najprej, 1. maja 1957, odprli zavetišče, 11. oktobra 1959 pa celotni dom. Takrat je dom dobil sedanje ime v spomin na boje II. grupe odredov z Nemci na tem območju leta 1942. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1982 so napeljali telefon, leta 1988 pa so zgradili velik zbiralnik za vodo kapnico. Dom je stalno odprt, obratovalni čas od 8. do 22. ure. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, pri mizah pred domom pa 150, točilnica; v 6 sobah je 21 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.



Opis:

Na Jančah se poslovimo od E-6 in Ljubljanske mladinske poti, ki se obrneta proti Jevnici. Od planinskega doma se TV skupaj z Vevško potjo spusti ob ozarah proti jugu do kapele sv. Miklavža, pri kateri pridemo na cesto. Ta preide v gozd in se zelo zložno spušča po slemenu proti Gabrju. Po 20 min. smo pri šoli, približno 100 m naprej pa zapustimo cesto in zavijemo desno po gozdni poti na Vnajnarje. Pri odcepu je pritrjena tabla »Borovničeva pohodna pot Janče–Podgrad«; nekaj časa je pot skupna. Pot se sprva zložno, potem pa bolj strmo spušča po slemenu do lokalne ceste, ki jo dosežemo v bližini Balantove domačije na spodnji strani ceste; od šole je 25 min. To je lokalna cesta Gabrje pri Jančah–Vnajnarje–Besnica. Na slemenu na jv. strani vidimo v bližini naselje Gabrje pri Jančah, 642 m, 85 preb., skozi katerega    pelje cesta iz Srednje Besnice na Janče. Pot nadaljujemo po cesti na slemenu nad grapami pritokov potoka Gostinca na s. in Stolnik na j. strani. Po 10 min. pridemo do Črnivčeve domačije, Vnajnarje 4, in manjšega zaselka razloženega naselja Vnajnarje, 620 m, 121 preb., na dolgem slemenu, ki se vleče od Janč proti Besniški dolini.

višina: 630 m Črnivec (razpotje)

Ni opisa

Opis:

Mimo hiš v zaselku gremo do kapelice, pri kateri zavijemo s ceste na desno po kolovozu zložno navzgor po slemenu, imenovanem Tičnica. Na vse strani se nam kaže prelep razgled. Na levi še vedno lepo vidimo Gabrski hrib z Gabrjami pri Jančah nad grapo Stolnika ter Prežganje v ozadju, če pa se ozremo nazaj, vidimo Janški hrib. Najlepši je pogled na z. stran proti Ljubljani, Grmadi, Tošču in Ratitovcu, ob jasnem vremenu pa vse do Julijcev s Triglavom, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Kmalu smo na temenu Tičnice, kjer se priključimo na precej ravno gozdno cesto. Levo pod nami že zagledamo lokalno cesto, ki smo jo zapustili pri kapelici. Nanjo se kmalu spet vrnemo na razpotju; naprej gremo po spodnji cesti proti bližnjim hišam. Po 15 min. od kapelice smo pri Maroltovi domačiji, Vnajnarje 8. Od tod naprej je cesta asfaltirana in se zložno spusti po slemenu proti nasprotnemu hribčku, na katerem je več hiš naselja Vnajnarje. Mimo vodnega zajetja pridemo v 10 min. na preval z Jančarjevo domačijo, Vnajnarje 11. Od tam se po cesti zložno vzpnemo mimo Petrovca in velike Bernardinove domačije s kmečkim turizmom do hiše Vnajnarje 26 na levi strani ceste, pri kateri nas kažipot usmeri s ceste levo navzdol na dovozno cesto proti Zajčevi domačiji. Od Jančarja je 15 min.

Po nekaj minutah smo pri Zajčevi domačiji, Vnajnarje 14. Pri gospodarskem poslopju zavijemo po kolovozu, ki se spušča po pobočju proti gozdu, do katerega pridemo po levi strani travnika. S travnika stopimo na gozdni kolovoz, ki se precej strmo spušča po s. pobočju Knezovke, kmalu pa preide na j. stran. Ko skozi drevje opazimo novo hišo, zapustimo kolovoz, se po stezi na desno spustimo do dovozne ceste in po njej v dolino do bližnje Bavantove domačije, Besnica 8, v bližini asfaltirane ceste Podgrad–Besnica. Od Zajčeve domačije je 30 min.

višina: 339 m Besnica

BESNICA, 350 m, 219 preb. Razpotegnjeno obcestno naselje leži ob regionalni cesti Ljubljana–Trebeljevo–Šmartno pri Litiji–Litija in ob stranski cesti proti Podgradu v dolini potoka Besnica, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v Ljubljanico. Naselje ima več delov. V v. delu doline je Zgornja Besnica, kjer se odcepi cesta proti j. v Javor na prisojni strani Javorskega vrha (641 m), proti s. pa v Volavlje. Sredi doline je Srednja Besnica z manjšim središčem pri podružnični šoli. V spodnjem delu doline je Spodnja Besnica, v kateri sta trgovina in gostilna. Na pobočju v bližini Bavanta je precej novih hiš. V Besnico sodi tudi zaselek Pečar (460 m) na prevalu med dolinama Besnice in Ljubljanice. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, le majhno število pa se jih preživlja samo s kmetijstvom in gozdarstvom.


1 km, 30 minut Besnica - Pečar

Opis:

Pri Bavantu zavijemo med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem po kolovozu čez polje proti potoku Besnica in do asfaltirane ceste Besnica–Podgrad onkraj potoka. Po cesti gremo levo do bližnje makadamske ceste, po kateri se zložno vzpnemo do regionalne ceste proti Ljubljani. Po 20 min. vzpona zapustimo regionalno cesto in nadaljujemo levo navzgor po gozdnem kolovozu na s. strani Babne gore (544 m). Pot se počasi vzpenja na preval z zaselkom Pečar, imenovanem po domačiji z enakim imenom. Od Bavanta je 45 min. Na vrhu klanca se odcepi cesta v 5 km oddaljeni Javor. Pri Pečarju se začne in konča Papirniška (Vevška) pot, po kateri hodimo približno 10 ur; skrinjica z žigom je na vzpetini nad cesto.

višina: 459 m Pečar

Ni opisa
5.3 km, 1 ura 20 minut Pečar - Zadvor

Opis:

S prevala se ves čas spuščamo po ovinkasti cesti, ki nas po gozdnatem hrbtu pripelje na Ljubljansko polje. Večkrat skozi drevje opazimo v. del Ljubljane z Zalogom in Poljem. Po 25 min. od Pečarja pridemo iz gozda do krajevne table, ki nam pove, da smo že v Ljubljani. Od tod naprej dobi cesta ime Litijska cesta. Ob njej so že hiše, po večini nove. Pridemo v dolino potoka Betežica in kmalu v naselje Sostro, ki se je iz nekdaj kmečkega razvilo v lepo primestno naselje. Po Litijski cesti pridemo na križišče, na katerem zavijemo levo po Sostrski cesti do župnijske cerkve sv. Lenarta. Od Pečarja do cerkve smo hodili 45 minut. Do tja vozi iz Ljubljane avtobus mestnega potniškega prometa št. 13. Tik pred cerkvijo zavijemo desno po Cesti II. grupe odredov mimo pokopališča, osnovne šole in zadružnega doma. Ves čas imamo pred seboj hribček s cerkvijo sv. Urha. Po 20 min. od cerkve pridemo do razpotja in gremo nekaj korakov levo po Dobrunjski cesti do križišča.

višina: 281 m Zadvor

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Zadvor - Spodnja Hrušica

Opis:

Na križišču zavijemo levo po Dobrunjski cesti do križišča s Srednjo potjo, po kateri gremo desno do Litijske ceste. Z Urha je 40 min. Dobrunje so bile še po 2. svet. vojni samostojna vas, zdaj pa so lepo primestno naselje, del mesta Ljubljane. Ob Litijski cesti je AP mestnega avtobusa št. 13, ki vozi na Kongresni trg; peljemo se do Tromostovja, potem pa pridemo po Miklošičevi in Pražakovi ulici do stolpnice Telekoma in pošte 1106, na kateri dobimo žig. Če bomo TV nadaljevali peš, gremo po Litijski cesti približno 45 min do Kajuhove ulice. Kmalu po priključku na Litijsko cesto, in ko ta preči avtomobilsko cesto, opazimo levo pod Golovcem naselje Bizovik, znano po pericah, ki so pred 2. svet. vojno v Bizoviškem potoku prale za Ljubljančane. Nekdanje samostojno naselje je zdaj vključeno v mesto.

višina: 286 m Spodnja Hrušica

Ni opisa
6.3 km, 1 ura 40 minut Spodnja Hrušica - Ljubljana

Opis:

Ob Litijski cesti se zvrstijo naselja Spodnja Hrušica, Fužine, Zgornja Hrušica in Štepanjsko naselje, ki so se iz nekdanjih primestnih vasi razvila v sodobne mestne soseske.

Na velikem križišču tik pod Golovcem zavije proti Mostam Kajuhova ulica in po njej pridemo najprej čez Gruberjev prekop, nato čez Ljubljanico do Zaloške ceste. Pred Ljubljanico je na desni Štepanjsko naselje, na levi Kodeljevo. Po Zaloški cesti zavijemo levo skozi Moste in mimo Kliničnega centra na Hrvatski trg, potem pa desno po Njegoševi ulici do Masarykove ceste, ki teče vzporedno z železniško progo, ter po njej levo na Trg OF pred železniško postajo. Ob njegovem j. robu pridemo do stolpnice Telekoma. Skozi podhod pod poslopjem s stekleno fasado je le nekaj korakov do pošte, na katero nas opozorijo njeni simboli. Od Litijske ceste do pošte smo hodili 1 h.

višina: 298 m Ljubljana

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.


0.7 km, 10 minut Ljubljana - Prešernov trg

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 292 m Prešernov trg

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 295 m Dolgi most

Ni opisa
1.9 km, 30 minut Dolgi most - Mejlond

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 297 m Mejlond

Ni opisa
4.7 km, 1 ura 10 minut Mejlond - Dragomer

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 300 m Dragomer

Ni opisa
1.7 km, 30 minut Dragomer - Log pri Brezovici

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Log pri Brezovici

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika (Avtomontaža)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Breg

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Sv. Trojica (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 293 m Vrhnika

Ni opisa
0.3 km, 10 minut Vrhnika - Vrhnika (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 294 m Vrhnika (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 308 m Močilnik (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 351 m Grogarjev dol

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 413 m Štampetov most

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 461 m Stara cesta

Ni opisa
4.4 km, 1 ura 10 minut Stara cesta - Logatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 478 m Logatec

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Logatec - Gorenji Logatec

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 485 m Gorenji Logatec

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 488 m Volčji hrib (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 493 m Kalce (Gorenji Logaec)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 634 m Laniše

Ni opisa
2.1 km, 50 minut Laniše - Orlov grič

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 766 m Orlov grič

Ni opisa
6.5 km, 1 ura 40 minut Orlov grič - Gorenje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 624 m Gorenje

Ni opisa
1 km, 20 minut Gorenje - Bukovje

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 585 m Bukovje

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Bukovje - Pristava

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 544 m Pristava

Ni opisa
0.6 km, 10 minut Pristava - Predjama

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Od cerkve v Predjami nadaljujemo TV po asfaltirani cesti, ki pelje v Bukovje in Postojno. Po nekaj korakih zagledamo na slemenu pred seboj zaselek Pristava, ki je del naselja Predjama. Po 10 min. zelo zložnega vzpona pridemo do zaselka.

višina: 505 m Predjama

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.


2.4 km, 50 minut Predjama - Šmihel pod Nanosom

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Na križišču cest pod cerkvijo nas pri hiši Šmihel 38 kažipot "Predjama" usmeri na gozdni kolovoz za hišo. Kmalu smo iz gozda, pot se zravna. Na razpotju se odločimo za spodnji kolovoz. Odpre se pogled na Pivško kotlino proti Postojni in na Javornike nad njo. Kolovoz se počasi spušča ob robu travnika na desni in gozdnega pobočja na levi. Na novem razpotju nadaljujemo po zgornjem kolovozu; ta se razširi v razmeroma dobro gozdno cesto, ki se kmalu spusti v smrekov gozd. Na razpotju v gozdu zavijemo na zgornji kolovoz; po njem smo kmalu na planem, od tam pa zagledamo vrhove na s. strani Predjame. Čez nekaj minut spet pridemo v gozd in na novo razpotje, s katerega gremo naprej po desnem, precej ravnem kolovozu. Ko smo kmalu iz gozda, gremo po levem, slabšem kolovozu navzdol. Ob robu gozda, čez majhno jaso in po kratkem gozdičku pridemo na travnik, s katerega že zagledamo Predjamski grad in naselje Predjama. Kolovoz se spusti po travniku proti gozdu in dolini. S kolovoza se v dolino odcepi steza, ki nas po mešanem gozdu pripelje do ceste in potoka Lokva. Po cesti gremo desno do potoka Lokva, čez most in po asfaltirani cesti v središče Predjame pri cerkvi in gostilni.

Iz Šmihela pod Nanosom do Predjame je 45 min.

višina: 585 m Šmihel pod Nanosom

ŠMIHEL POD NANOSOM, 590 m, 171 preb. Gručasto naselje stoji na klancu pod Gradom, ki se na s. strani konča z vzpetino Kaculj (648 m). Na Gradu in Kaculju je bilo prazgodovinsko gradišče, na katerem so našli bronaste predmete, keltski denar in orožje ter ostanke talilnice železove rude. Vas se imenuje po cerkvi sv. Mihaela, ki stoji na okopih prazgodovinskega gradišča in je bila obnovljena v 17. stol. Južno pod vasjo stoji cerkev sv. Jurija, v bližini pa so še vidni sledovi rimske ceste. Šmihel je dostopen s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo, nekateri pa so zaposleni v Postojni. Tudi v tem kraju je več vodnih izvirov, zato jih nekaj izkorišča postojnski vodovod.

V gozdu nad Šmihelom je bila 19. septembra 1944 ustanovljena kurirska postaja P-4a. Prvi komandir je bil Alojz Krašna - Zmago, v njej pa je bilo povprečno po osem kurirjev. Postaja je olajšala zveze med kurirskimi postajami na širšem območju Postojne in Nanosa. Vzdrževala je zveze s P-3 v Lažah pri Senožečah, P-4 na Javorniku in TV-2a na območju Grčarevca. Nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije in do ustanovitve P-4a je bila v mlinu Ivana Šantelja javka, prek katere je potekala kurirska zveza med P-4 in P 1 v bližini Mašuna. Med nemško ofenzivo septembra 1943 je bilo v vasi požganih 14 hiš skupaj z gospodarskimi poslopji.


3.1 km, 1 ura Šmihel pod Nanosom - Strane

Opis: Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih

Iz središča Stran pri cerkvi nadaljujemo pot po asfaltirani vaški cesti do konca vasi. Pri zadnji hiši pridemo na kolovoz, s katerega zagledamo na vzpetini pred nami Šmihel pod Nanosom, zadaj pa travnata pobočja Otavnika, Sajevke in Sv. Lovrenca. Čez travnike gremo v smeri proti Šmihelu. Na razpotju zavijemo po zgornjem kolovozu do majhnega gozdička, potem pa se po stezi levo čez travnik spustimo do gozda. Po poti med gostim drevjem se spuščamo še naprej. Prečkamo potoček, steza po mešanem gozdu postane boljša pot, ki nas pripelje na planoto, s katere lepo vidimo Šmihel. Na zaraščenih nekdanjih travnikih pridemo spet na kolovoz, ki se zložno spušča v dolino Loke, po kateri teče Šmihelski potok. Kolovoz se kmalu priključi na gozdno cesto, po kateri nadaljujemo pot v dolino. Iz doline se po cesti povzpnemo v bližnji Šmihel.

Iz Stran v Šmihel je 45 min.

višina: 658 m Strane

STRANE, 656 m, 72 preb. Gručasto naselje leži na jv. pobočju Nanosa v z. delu Spodnje Pivke. Dostop je s stare magistralne ceste Postojna–Razdrto. Nad naseljem se dviga skalni rob Nanosa, imenovan Rujava stena, nad njo pa se vzpenja Maj. Sredi vasi stoji cerkev Svetega križa. Pri cerkvi raste navadna tisa, ki je zavarovana kot naravni spomenik. Ob njej je Gozdno gospodarstvo Postojna namestilo tablo s podatki o tem drevesu. Tisa je dvodomno drevo, iglice, lubje in seme so strupeni. Po ustnem izročilu je bila posajena leta 350. Njen premer je 122 cm, obseg 384 cm, visoka pa je 12 m. Legenda pravi, da sta pod tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ki sta tod potovala v Rim. V bližini raste mlajša tisa, a je tudi ta stara že skoraj 200 let. Strane slovijo po odlični pitni vodi, ki privre na dan v osmih izvirih; iz nekaterih črpa vodo tudi postojnski vodovod. Odžejamo se lahko pri urejenem izviru ob cesti pod cerkvijo.

Od jeseni 1943 do jeseni 1944 je bil v Stranah sedež poveljstva mesta Postojna, tam je bila tudi partizanska krojaška in čevljarska delavnica. Pod Rujavo steno je leta 1944 delovala tehnika Nanos. Jeseni 1943 in aprila 1944 so Nemci vas poškodovali s topovskimi izstrelki, jeseni 1944 pa so zažgali štiri hiše skupaj z gospodarskimi poslopji. Sredi vasi je spomenik devetim padlim borcem in aktivistom domačinom.


2.6 km, 40 minut Strane - Veliko Ubeljsko

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 588 m Veliko Ubeljsko

Ni opisa
2.3 km, 40 minut Veliko Ubeljsko - Razdrto

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 574 m Razdrto

Razdrto, 575 m, 168 preb., strnjeno naselje pod Nanosom na s. in Golim vrhom na j. Tu je preval med Postojnsko kotlino na v. in Vipavsko dolino na z. Na s. strani vasi pelje pomembna avtomobilska cesta Ljubljana—Postojna—Razdrto, od katere se na z. naselja odcepi en krak proti Novi Gorici in Gorici, drugi pa proti Kopru in Trstu. V. in j. od naselja teče stara magistralna cesta Ljubljana—Koper. Izredno pomembna prometna lega je dala kraju veljavo že v davni preteklosti. Na Gradišču pod Nanosom in na Golem vrhu so ostanki predzgodovinskega gradišča. Tod je šla rimska cesta proti Postojni. Na bližnjih Ravnah so izkopali antične predmete. Staro naselje se je imenovalo Preval, omenja se že okoli leta 1200; stalo je ob pomembni prometni poti od morja v notranjost dežele. Ko so po letu 1720 zgradili novo cesto, je bilo Razdrto poštna postaja na poštni zvezi Dunaj—Trst; bila je v Garzarollijevem dvorcu, v katerem je zdaj sedež vodstva kmetijskega posestva. Na križišču cest proti Vipavski dolini in Trstu je stala mitnica. V kraju so se ustavljali in tudi prenočevali vozniki in trgovci, zato so imeli gostilničarji velik promet. Leta 1936 so zgra-dili zunaj naselja novo cesto proti Senožečam, Kopru in Trstu; skozi Razdrto je ostala le še cesta v Vipavsko dolino, ki pa je zdaj po izgradnji avtoceste samo še krajevnega pomena. Po hitrem razvoju avtomobilskega prometa in po gradnji cest mimo naselja, je Razdrto začelo izgubljati svoj pomen. Leta 1869 je štelo 379 prebi-valcev, leta 1961 le še 184, zdaj pa še nekaj manj. Po 2. svetovni vojni so zaprli šolo, leta 1964 pa ukinili pošto. V zadnjih letih se stanje popravlja; kmetijsko posestvo, kamnolom in mizarstvo dajejo delo domačinom, precej pa se jih vozi na delo tudi v druge kraje. V Razdrtem sta dve gostilni in trgovina.


6.7 km, 2 uri 15 minut Razdrto - Senožeče

Opis:

V središču Razdrtega zavije SPP po stari cesti proti Senožečam, ki je zdaj na začetku vaška ulica. Mimo velikega obrata Splošno mizarstvo in novih hiš se približamo magistralni cesti proti Kopru, nad katero vidimo velik kamnolom. Ko smo mimo velike kraške skale, zapustimo cesto in gremo na desno po kolovozu, odkoder se odpre proti s. pogled na bližnjo avtocesto, Razdrto in Nanos. Kmalu skrene s kolovoza na levo steza čez travnik proti bukovemu gozdu na j. strani; približali smo se magistralni cesti in kamnolomu na levi. Po gozdnem kolovozu se zložno dvignemo v sedlo med Golima vrhovoma; z. je visok 710 m, v. pa 724 m, oba pa sta poraščena z gozdom. Do sedla smo hodili 30 min. S sedla napravimo nekaj korakov proti v. vrhu, potem pa se po komaj vidni stezi spustimo po j. gozdnatem pobočju v ozko dolinico Volčjega potoka. Na desni opazimo v dolini veliko deponijo, kamor so odlagali apnenčaste in humusne gmote iz usekov nove avtoceste med Razdrtim in Divačo. S sedla do potoka je okoli 15 min spusta.

Prekoračimo Volčji potok in stopimo na cesto, ki pripelje od asfaltne baze ob cesti Razdrto—Senožeče in nadaljuje proti deponiji. Po njej napravimo nekaj korakov navzgor do odcepa gozdne ceste na levo v ozko dolinico, po kateri nadaljujemo našo pot. Gozdna cesta se počasi vzpenja nad malim pritokom Volčjega potoka, ki pa je večinoma suh. Po 30 min pridemo na sedlo, sz. od Maznega vrha, kjer je križišče več kolovozov. Če napravimo nekaj korakov na desno, pridemo do roba, odkoder vidimo v bližini nad dolino potoka Bazovica novo avtocesto proti Kopru in Sežani. Na sedlu pa se SPP obrne proti j. Gozdni kolovoz pelje sprva precej ravno po v. pobočju Maznega vrha (719 m), potem pa se zložno spušča po slemenu, imenovanem Hribi, do kote 675 m nad Senožeškim podoljem. Od tod se po kolovozu spustimo po travnatem v. pobočju Stražice (636 m), odkoder je lep pogled na Senožeče, Gabrško goro in Vremščico. Kmalu smo pri farni cerkvi v Senožečah in v središču kraja. S sedla pod Maznim vrhom do Senožeč je 1 h.

Z Razdrtega v Senožeče je 2 h 15.

višina: 569 m Senožeče

Senožeče, 560 m, 610 preb., so največji kraj in gospodarsko središče Senožeškega podolja. Kraj je verjetno dobil ime po obsežnih senožetih na podolju in okoliških hribih. Senožeče stojijo ob vznožju Starega gradu (675 m). Središče kraja je ob magistralni cesti Razdrto—Koper, od katere se na z. robu kraja odcepi mednarodna cesta proti Sežani in Trstu. Starejši del kraja, imenovan Guranjski konec, je na pobočju na j. strani ceste; tu sta dva trga s po štirimi kamnitimi koriti za napajanje živine. Prvi posestniki starega gradu so bili oglejski patriarhi, zatem Devinski grofje, Frankopani, Lambergi in plemiška rodbina Porcia, ki si je niže v kraju postavila leta 1660 novo, spodnjo graščino; tudi ta je po letu 1920 v razvalinah. Zunaj naselja je stala mala cerkev sv. Jerneja v Polju; leta 1613 so jo povečali; to je sedanja župnijska cerkev sv. Jerneja na robu naselja, mimo katere smo prišli z Razdrtega. Sredi 16. stol. so dobile Senožeče na pobudo Benetk trške pravice; pod Avstrijo so v Senožečah ustanovili sodišče, ki je delovalo do konca 2. svetovne vojne. Kraj je znan po velikih živinskih in lesnih sejmih ter po pivovarni Adria, ki je obratovala od leta 1820 do 1926. Leta 1868 je bila ustanovljena čitalnica. Zdaj so v kraju tovarna avtomobilov Cimos, tekstilna tovarna, pošta, splošna zdravstvena ambulanta, restavracija Adria, več gostišč, trgovin in obrtnih delavnic. Na hiši malo nad spodnjim vodnjakom so junija 1991 odkrili spominsko ploščo, na kateri piše »V Senožečah je bil rojen Danilo Zelen, eden od voditeljev narodno-revolucionarne organizacije TIGR. Rojen 9. julija 1907, padel v boju z italijanskim okupatorjem 13. maja 1941 na Mali gori nad Ribnico.«


4.1 km, 1 ura 10 minut Senožeče - Gabrk (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 540 m Gabrk

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 475 m Krajni dol

Ni opisa
1.6 km, 30 minut Krajni dol - Divača

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 428 m Divača

Ni opisa
4.9 km, 1 ura 20 minut Divača - Britof

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 452 m Britof

Ni opisa
0.9 km, 10 minut Britof - Lokev

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 435 m Lokev

Ni opisa
2.7 km, 40 minut Lokev - Škibini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 414 m Škibini

Ni opisa
1.2 km, 20 minut Škibini - MMP Lipica

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 406 m MMP Lipica

Ni opisa
2.1 km, 40 minut MMP Lipica - Rabujez

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 6 m Rabujez

Ni opisa
3.9 km, 1 ura 20 minut Rabujez - Jelarji (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 207 m Jelarji (razpotje)

Ni opisa
1.6 km, 20 minut Jelarji (razpotje) - Hrvatini

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 163 m Hrvatini

HRVATINI, 120 do 160 m, 1126 preb., slemensko naselje v osrčju Miljskega polotoka med Miljskim zalivom na s. in Koprskim zalivom na j. Sestavlja ga šest zaselkov. Prebivalci so v glavnem zaposleni v Ankaranu, Kopru in Dekanih, nekaj pa jih dela tudi v Miljah in Trstu. Na j. gričevnatih pobočjih so obsežni vinogradi; najbolj znani sorti sta malvazija in refošk. Gojijo tudi oljke, na s. strani slemena pa so večinoma njive in sadovnjaki. Na območju Hrvatinov je več opuščenih kamnolomov; v drugi polovici 19. stol. so v njih lomili kamenje za gradnjo tržaškega pristanišča.

S slemena se odpira prelep pogled na Miljski zaliv, Milje in Trst v neposredni bližini, ki smo jih že zagledali, ko smo v Božičih prišli na regionalno cesto. Še lepši je razgled z vzpetin Gradišče ali Kaštelir (244 m) na desni, kjer je bila nekdaj ilirska naselbina, in z Vrha sv. Mihela (198 m) na levi. Prek obeh vzpetin teče državna meja, ki je med njima potegnjena v ravni črti. Pred nami je na tej strani zaliva mesto Milje, na drugi strani pa industrijsko pristanišče v Škednju, levo ladjedelnica sv. Marka in j. del Trsta. Na v. strani zaliva se bleščijo velike cisterne ob robu naselja Žavlje, daleč zadaj pa se v tej smeri kaže Nanos, pred njim vidimo na kraški planoti znano vas Bazovico. Če je ozračje čisto, se nad Trstom in za planoto Krasa in Trnovskega gozda vidijo Julijske Alpe s Triglavom.


2.2 km, 45 minut Hrvatini - Ankaran

Opis:

Po regionalni cesti, na katero smo prišli pri gostilni Tri pinije, zavijemo na levo proti z. Miljskega polotoka. Na prvem odcepu se po asfaltni ulici spustimo na levo v središče naselja Hrvatini. Skozi naselje pridemo na regionalno cesto iz Hrvatinov (in iz Milj) proti Kopru. Po cesti se zložno spuščamo do bližnjega odcepa ožje asfaltne ceste v Ankaran; kažipot na odcepu. Smo v zaselku Norbedi, hišne številke Hrvatini. Skozi lep zaselek pridemo v nekaj minutah do nove ceste, ki pripelje z desne po pobočju. Po cesti se spustimo do bližnjega kovinskega električnega droga, kjer se na desno odcepi gozdni kolovoz »Ivančičeva cesta« (dvojezična ulična tabla). Na to cesto nas usmeri planinska markacija. Po kakšnih 250 m hoje po kolovozu se odcepi na desno široka planinska pot, ki je tudi trim steza in se spusti skozi goščavo ha z. strani slemena. Po 15 min pridemo na plano do nove ankaranske cerkve. Od cerkve gremo okoli 100 m po cesti, potem pa zavijemo v desno in po 10 min smo že pri zadnji točki Slovenske planinske poti, pri bifeju »Bistro« pri ankaranski pošti. S Hrvatinov 45 minut.

S Spodnjih Škofij do Ankarana je 1 h 30.

višina: 28 m Ankaran

ANKARAN, 18 m, 2984 preb., zdraviliško turistično naselje na j. obali Miljskega polotoka; k Ankaranu spada še devet zaselkov. Razpotegnjeno naselje leži ob cesti, ki se odcepi na križišču cest Koper - Trst - Ljubljana in pelje na mejni prehod Lazaret. Središče naselja je v novem stanovanjskem predelu s. od ceste, kjer so AP, pošta in trgovski center, na j. strani pa turistični kompleks z morskim kopališčem, hotelom Adria in počitniškimi domovi. V naselje Ankaran spadata tudi Ortopedska bolnišnica s posebno osnovno šolo v Valdoltri in Mladinsko zdravilišče Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Precej prebivalcev je zaposlenih v obeh zdravstvenih zavodih in turizmu, ki se je močno razvil po letu 1960, drugi pa delajo v Kopru in Dekanih. Sredozemsko podnebje in zavetna lega dajeta odlične pogoje za rast subtropske flore, pridelovanje zgodnjega sadja, poljščin in vrtnin ter za vinogradništvo.

Območje Ankarana je bilo naseljeno že v rimski dobi. Najbrž se je imenovalo Ultra, kar je za takratne prebivalce Kopra pomenilo kraj onstran morja. Predhodnica današnje cerkve sv. Nikolaja je bila zgrajena okoli leta 900. Leta 1072 jo je tržaški škof podelil benediktinskemu samostanu v Benetkah, ki je tu postavil samostan sv. Nikolaja. Po ukinitvi samostana je leta 1775 kupil stavbo koprski plemenitaš Madonizza; leta 1922 je bila preurejena v hotel Adria, ki je bil po 2. svetovni vojni popolnoma obnovljen. Nekdanja samostanska cerkev je v novejšem času prav tako namenjena za gostinsko ponudbo. Leta 1984 je bila posvečena nova sodobna cerkev sv. Nikolaja, ki je bila zgrajena v razvijajočem se novem naselju; s slikami jo je opremila akademska slikarka Mira Ličen iz Pirana in si jo velja ogledati. Mimo nje smo prišli na naš cilj - v Ankaran.

Žig je v bifeju »Bistro«, Regentova ulica 1 (stanovanjsko-poslovni blok, v bližini je tudi pošta Ankaran). Za žig skrbi OPD Koper.