Išči po točkah

Začetek: Trnovo pri Gorici

Konec: Skozno

Razdalja: 25.3 km Čas hoje: 7 ur Zahtevnost: Lahka pot Označenost: Ni označeno!

Opis

višina: 786 m Trnovo pri Gorici

TRNOVO, 791 m, 305 preb. Obcestno središčno naselje leži na jz. robu Trnovskega gozda. Novi del naselja nastaja j. od vaškega jedra, na v. strani ceste iz Nove Gorice. K naselju sodijo tudi gručasti zaselek Rijavci ob cesti proti Čavnu ter zaselki Mimovec, Mrzla Rupa, Rezija in Trpinovšče, raztreseni po širši okolici. Na z. strani naselja je manjša vzpetina Kobilnik, na j. pa Zverinec (793 m). Okolica naselja je kraško površje; na z. in s. strani so po večini pašniki, na v. strani pa se takoj za naseljem začenjajo strnjeni gozdovi. Gozdove na Trnovski planoti so v 16. in 17. stol. domala izsekali Benečani, v začetku 19. stol. pa še Francozi. Med 1. svetovno vojno je v bližini Trnovega divjala soška fronta in vas je bila med boji porušena. Prebivalci se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Mebla, številni pa v Novi Gorici. V naselju so podružnična osnovna šola, pošta, enota Gozdarstvo Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, enota Zavoda za gozdove Republike Slovenije, trgovina ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic. Na planoti nad glavno ulico stoji župnijska cerkev Marije Snežne.

Po kapitulaciji Italije in nastanku svobodnega partizanskega ozemlja v Trnovskem gozdu in njegovi okolici je bilo Trnovo strateškega pomena za NOB. Na tem območju je bilo več spopadov med partizani in nemškimi enotami. Še posebej hudi boji so potekali med nemško ofenzivo konec septembra 1943, ko je okupator hotel zatreti vseljudsko vstajo na Primorskem in uničiti narodnoosvobodilno vojsko v bližini Gorice. Kljub temu da so Nemci napadali s 25.000 vojaki, z več kot sto tanki, s 30 oklepnimi vozili in 120 topovi, jim je uspelo zasesti le večje kraje, partizanske enote pa so se v razsežnih kraških gozdovih Trnovskega gozda spretno izogibale premočnemu nasprotniku. Na tem območju je nemška ofenziva divjala tudi oktobra 1944, vendar so se enote IX. korpusa okupatorju uspešno upirale. Pozimi 1944/45 se je v Trnovem naselil italijanski bataljon prostovoljcev; med 19. in 21. januarjem 1945 ga je napadla brigada Srečka Kosovela ter ga uničila. Nemci so marca 1945 še enkrat skušali presenetiti enote IX. korpusa, ki so se na planoti pripravljale na boje za končno osvoboditev Primorske, vendar jim je začasno uspelo zasesti le večje kraje, med njimi Trnovo. Enote IX. korpusa so se vse do konca aprila ostro spopadale z Nemci. Borci Prešernove in Gradnikove brigade so 27. aprila 1945 pregnali Nemce iz Trnovega. S tem so bili prosti izhodiščni položaji za pot proti Gorici in Trstu.

V obdobju, ko je bilo Trnovo svobodno, je tam delovala partizanska telefonska centrala, ki je imela zvezo z Lokvami, Kopitnikom, Ravnico in enotami IX. korpusa. Za okrepitev zveze med P-7 v Gorenji Trebuši in P-11 pri Ozeljanu, zlasti pa zaradi zveze čez Sočo s P-25 na Matajurju v Beneški Sloveniji, je bila konec oktobra 1944 v Trnovem ustanovljena tudi kurirska postaja P-9. Komandir postaje je bil Jože Likan, v njej pa je bilo pet kurirjev. V drugi polovici decembra 1944 se je P-9 preselila v Loke nad Ajševico.

Na vzpetini Kobilnik je spominski park s spomenikom padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Ob vznožju Kobilnika je osrednji spominski prostor, zgrajen v obliki amfiteatra. Pred vhodom v park stoji simboličen pomnik, na tabli ob njem piše: »Ogenj miru in ljubezni prižgan 27. 8. 2005«. Malce naprej so doprsni kipi komandanta IX. korpusa in narodnega heroja Staneta Potočarja - Lazarja (1919–1997), partizanskega komandanta Alberta Jakopiča - Kajtimira (1914–1996), prvega komandanta IX. korpusa Lada Ambrožiča - Novljana (1908–2004) in zadnjega komandanta tega korpusa Jožeta Borštnarja - Gabrovčana (1915–1992); zadnja dva so odkrili 17. septembra 2005. Na kamnitem zidu pred amfiteatrom je vklesano posvetilo pesnika Cirila Zlobca vsem padlim in žrtvam. Na 83 granitnih ploščah so zapisana imena 2345 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz novogoriške občine. Na vrhu vzpetine stoji kamnit obelisk, ob njem je grobnica, v kateri je pokopanih 256 padlih borcev IX. korpusa. Na petih ploščah so vklesana imena 170 znanih borcev.

Pred pošto so krajani odkrili spomenik v spomin na srdite boje Kosovelove brigade za osvoboditev Trnovega januarja 1945. Na plošči so verzi pesnika Srečka Kosovela iz pesmi Rdeči atom:

»Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal.
Človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogo.«



Opis:

Od pošte TV nadaljuje po glavni cesti proti Lokvam do 100 m oddaljenega križišča: leva cesta pelje na Voglarje, naravnost na Lokve, desna pa v Rijavce in naprej na Čaven; po tej gre tudi naša pot. Asfaltirana cesta pelje mimo hiš in lesnega obrata do 20 min. oddaljenega zaselka Rijavci ob vznožju hriba Kuk (946 m) na v. strani. Na razpotju v zaselku nadaljujemo po desni cesti, ki se zložno dviga po zakraselem pobočju proti novim hišam. Kmalu nad zaselkom se odpre lep pogled na planoto in Trnovo z vzpetino Kobilnik ter na Sveto goro in Sabotin. Asfaltirana cesta zelo zložno leze po listnatem gozdu proti robu Trnovske planote, imenovanem Veliki rob. Po 15 min. je razpotje, desna cesta je zaprta, nadaljujemo po levi, ki se zelo zložno dviga po gozdnatem kraškem svetu. Ves čas se moramo držati glavne gozdne ceste, kajti stranske ceste in kolovozi se po večini končajo v obširnih gozdovih. Približno 30 min. iz Rijavcev je v skalovju ob cesti preprost spomenik; na levi strani piše, da so borci 1. bataljona Primorskega odreda 1. septembra 1943 v bližini napadli in uničili okupatorjev tovornjak s posadko, na desni pa zvemo, da so po tej poti zavedni ljudje iz Vipavske doline, Krasa in Furlanije oskrbovali enote IX. korpusa. Desno pod spomenikom stopimo nekaj korakov s ceste na razgledišče Kopitnik (974 m) na majhni jasi tik nad j. strmim robom Trnovskega gozda. Tam sta vzletišče za zmajarje in planinska hišica z mizami in klopmi za počitek. Z razgledišča je prelep pogled na Vipavsko dolino s Šempasom, Ozeljanom in naprej proti Soči, Novi Gorici, in Furlanski nižini na z. strani ter na jezero Vogršček in hrib Trstelj na j. strani doline. Če je ozračje čisto, vidimo tudi morje v Tržaškem zalivu. Tik pod razglediščem se nad Vitovljami dviga Vitovski hrib (604 m) z Marijino cerkvijo, okoli katere je bil v obdobju turških in benečanskih vpadov utrjen tabor s stolpi.

Na Kopitniku je bila po italijanski kapitulaciji partizanska telefonska postaja, ki je povezovala Predmejo s Trnovim, enote v Trnovskem gozdu pa s Krasom. Borci telefonisti so bili večkrat tarče nemških napadov na enote IX. korpusa na Trnovski planoti. Padli so telefonisti: Friderik Volk (julija 1944), Franc Volk in Viktor Cej (januarja 1945).

TV nadaljujemo po skoraj ravni makadamski cesti med robom planote na desni in Jančerijskim vrhom (1154 m) na levi do nekaj več kot 10 min. oddaljene jase z razpotjem in veliko lovsko kočo na Krnici, Vitovlje 17; v njej je tudi enota Gozdarstva Ajdovščina. Z razpotja gremo naprej po desni asfaltirani cesti, ki se ovinkasto vzpenja po smrekovem gozdu. Po 15 min. se cesta zravna, pridemo na razpotje, od koder nadaljujemo po desni; tam se asfalt kmalu konča. Planota dobiva čedalje bolj kraško podobo; cesta vijuga po valovitem površju z mešanim gozdom. Po 30 min. pridemo do novega razpotja na ravnini med Selovcem (1265 m) na j. in Suhim vrhom (1280 m) na sv. strani. Nadaljujemo po desni cesti; kmalu smo pri gozdarski hiši Selovec, Ravne 34. Naša pot pelje po cesti mimo hiše in se nekoliko spusti, potem pa gre po precej ravnem svetu z mešanim gozdom proti v. Po 15 min. od gozdarske hiše je na bukvi tabla »Avška gmajna«; to je travnata planota, nad katero se dviga Kucelj. Nekaj minut naprej je razpotje; TV nadaljuje po desni, ki se najprej ob robu gmajne zložno spusti na sv. stran Kuclja, potem pa se po kraški gozdnati planoti na s. strani roba Trnovskega gozda zvija proti v. do planinske koče. Od razpotja je 45 min.

Ker na območju Trnovskega gozda gradijo nove gozdne ceste in kolovoze, se moramo držati glavne gozdne ceste, na razpotjih in križiščih pa paziti na planinske in druge kažipote ter markacije.

Planinska postojanka:

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.



Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1161 m Črna peč (razpotje)

Ni opisa

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1233 m Kucelj

Ni opisa
2.2 km, 50 minut Kucelj - Veliki rob

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1232 m Veliki rob

Ni opisa
0.7 km, 10 minut Veliki rob - Čaven

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 1185 m Čaven
Vrh:

Čaven je skupno ime za j. rob planote Trnovski gozd, ki se strmo dviga nad Vipavsko dolino z. od Ajdovščine. Ime ima po razglednem vrhu Čaven (1185 m), ki se dviga nekako v sredini roba planote in je najbolj pomaknjen proti dolini. Višji je Kucelj (1237 m), ki je od planinske koče oddaljen 40 minut. S travnatega Kuclja je čudovit razgled na Vipavsko dolino, Kras, Tržaški zaliv, Goriško ravan in Furlansko nižino. Čaven je tako kot ves j. rob Trnovskega gozda grajen iz jurskih apnencev. Skalnata j. pobočja so po načrtih Jožefa Ressla zasadili s črnim in rdečim borom ter cemprinom, na notranji strani roba pa so gozdovi listavcev, med katerimi prevladujeta bukev in javor, pa tudi iglavcev s smrekami, jelkami in bori. Na območju Čavna najdemo srednjeevropsko, ilirsko, alpsko in tudi sredozemno rastlinstvo. Med ilirsko floro je najbolj znan rumeni svišč (košutnik), med alpsko floro zasledimo planiko, Clusijev svišč in lepi jeglič, med sredozemno pa progasti kobul, navadno šparnico, travnolistni grintavec, razkrečeno rutico in še drugo cvetje.


2.8 km, 50 minut Čaven - Vitovski hrib (razpotje)

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 632 m Vitovski hrib (razpotje)

Ni opisa
3.8 km, 1 ura 20 minut Vitovski hrib (razpotje) - Skozno

Ta odsek nima nobenega opisa.
višina: 690 m Skozno

Ni opisa